Zanesljiva preskrba s hrano ter zagotavljanje prehranske varnosti postajata najpomembnejši nalogi držav po svetu. V mirnih časih in delujočih trgih preskrba s hrano seveda ni težava. V času globalnih takšnih in drugačnih kriz, ki smo jim iz leta v leto vse pogosteje priča, pa postajajo te naloge strateškega pomena za vsako državo posebej. Vsaka država v teh časih stremi k čim večji samooskrbi, če že ne tudi k prodaji viškov na svetovnem trgu. Ob tem se ne odpirajo le vprašanja razpoložljivosti hrane, temveč tudi vprašanja potrebne energije in repromateriala za pridelavo hrane ter nenazadnje ustrezne regionalne infrastrukture za stabilno oskrbo prebivalstva s hrano. Ne gre pa pozabiti tudi na varnost in kakovost hrane.

Slovenija žal nima prehranske samooskrbe, za katero sta potrebna vsaj dva osnovna pogoja – dovolj ustreznih kmetijskih zemljišč in dovolj pogumnih in delovnih ljudi – teh imamo dovolj. Ob dejstvu, da vsako leto izgubimo preko 800 hektarjev kmetijskih zemljišč, da vsako leto ugasne zajetno število kmetij, da imamo strahotno nepovezano in nenačrtovano tako pridelavo kot prodajo kmetijskih pridelkov in izdelkov, da imamo naravnost izkoriščevalske trgovske verige (ki jih kmet občuti tako v »inputu« kot »outputu«), pa bi lahko prej rekli, da je malone naiven, kdor še kmetuje. In potem se čudimo agresivnosti trgovcev do dobaviteljev ter do občanov, katerih župani so z odprtimi rokami ponujali zemljo trgovcem za gradnjo. In se čudimo, da imamo dvakrat preveč prodajnih polic ter neusmiljen boj med trgovci za potrošnika, ki iz dneva v dan ob inflaciji želi kupovati ceneje in ceneje. Pogosto pa si marsikdo še tisto »v akciji vsak dan« s težavo privošči. In mi se čudimo in čudimo.

No, menda bodo s pripravo Vizije »Naše kmetijstvo in hrana v 2040« vse prej omenjene težave odpravljene. Omenjena vizija naj bi dala odgovore na to, kaj, koliko in kje bomo pridelali ter predelali. Oblikovana pa naj bi bila kot družbeni dogovor o preobrazbi kmetijsko-prehranskega sistema v Sloveniji. Kaj in koliko bi jedel jaz oziroma moja družina, me ni nihče vprašal. Je vas? Ali imam možnost kaj pridelati, me tudi ni nihče vprašal. Je vas? Vas je kdo vprašal, koliko njiv, travnikov, pašnikov … potrebujete? Vas je kdo vprašal, kako boste sploh uspeli kaj pridelati? Vas sploh kdo kaj vpraša?

Namesto vprašanj bomo dobili neko strategijo, ki pa bo verjetno temeljila na nekih novih prehranskih smernicah. Te smernice je osmim avtorjem naročilo in plačalo Ministrstvo za zdravje in imajo še vedno status državne tajnosti. Ministrstvo za zdravje naj bi tako zagotovilo strokovni okvir za pripravo sodobnih, znanstveno utemeljenih priporočil. Glede na informacije, ki so pricurljale v javnost, pa nastajajo vse prej kot na strokovnih dejstvih. Vpletenim v pripravo in pregled osnutka prehranskih smernic je ministrica za zdravje s sklepom naložila varovanje zaupnosti vseh podatkov v povezavi s prehranskimi smernicami, in to za vselej.

Javno znano je približno koliko orožja, koliko takšnih in drugačnih vojaških vozil, letal … imamo oziroma potrebujemo, strogo varovano pa je, kaj naj bi v prihodnosti jedli.

Prehranske smernice naj bi temeljile večinoma na rastlinskem prehranjevalnem vzorcu. No, 300 gramov mesa in tri jajca na teden bi nam menda privoščili. In menda s tem prehranskim vzorcem ne bi rešili le našega zdravja, temveč zdravje našega planeta, še posebej v povezavi s podnebnimi spremembami in izpusti toplogrednih plinov. Živinoreja naj bi bila namreč glavna osumljenka za podnebni kolaps in propad zdajšnjih civilizacij. A s slovenskega vidika podnebja samo s prehrano ne bomo rešili, saj je po mnenju klimatologinje dr. Lučke Kajfež Bogataj ogljičnega odtisa od pet- do desetkrat več zaradi ogrevanja stanovanj, prometa in hitre mode, kot zaradi prireje mesa. Gretju in hlajenju, prometu, hitri modi, umetni inteligenci (ta že porabi skoraj dva odstotka svetovne energije, poraba pa raste za 12 do 16 odstotkov letno) … se seveda rastlinojedi ne bi odpovedali. In tudi, če bi se odpovedali hrani živalskega izvora, ne bi rešili slovenske prehranske samooskrbe, še manj pa slovenskega kmetijstva.

A če drugega ne, nam gre odlično reja volkov in medvedov. Za razliko od kmetijstva volkovom in medvedom površin ne manjka, saj več kot 60 odstotkov ozemlja Slovenije prekrivajo gozdovi, le dobrih 16 odstotkov pa je kmetijskih zemljišč, in to po večini na območjih z omejenimi dejavniki. O vsem tem pa v predvolilni »akciji vsak dan«, polni cenenih obljub z vseh strani, skorajda ni govora. Osiromašeno kmetijstvo je za politiko precej marginalno, saj ji ni zmožno, po večini pa niti voljno, financirati njenih obljub s kratkim rokom trajanja.