Sečnja se v mnogih državah in kulturah izvaja že tisočletja. Nihče pa ni povsem prepričan, kako se je sečnja kot šport rodila. Po eni od različic dogodkov njeni začetki segajo v leto 1870 v Ulverstone na Tasmaniji – rezultat stave v višini 25 funtov med dvema drvarjema, ki sta se želela pomeriti v sečnji dreves.

Sečnja kot šport ima bogato tradicijo, ki traja več kot 150 let, in ga pogosto imenujejo »prvotni ekstremni šport«. Gozdarski delavci in drvarji so v prostem času začeli tekmovati med seboj s sekiro in žago. Korenine športa segajo v Avstralijo in Novo Zelandijo, od koder se je sredi 19. stoletja razširil v Kanado in ZDA. Iz improviziranih začetkov se je razvilo približno ducat športnih disciplin, ki od sodelujočih zahtevajo neverjetno raven spretnosti, moči in vzdržljivosti pri ravnanju z orodjem in samim lesom. Eno prvih javnih tekmovanj je potekalo leta 1891 v Latrobeu v Tasmaniji. Vzporednice med takratnim in današnjim časom so nedvomne, saj tekmovalci uporabljajo skoraj enaka orodja in tudi tehnike v mnogih disciplinah ostajajo enake. Navzven se morda zdi, da gre za šport, v katerem prevladujejo moški, vendar so bile od samega začetka vključene tudi ženske.

Za največji dogodek v tem športu, na katerem tekmujejo najboljši sekači in je prisotnih največ gledalcev ter je medijsko zanimanje največje, velja mednarodna serija tekmovanj v ekstremnih športih v gozdarstvu z imenom Stihl Timbersports. Posebnost tega tekmovanja je, da praviloma poteka v dvoranah. Njen začetek sodi v leto 1985, leta 2001 pa je sledila ustanovitev nacionalne serije v Evropi. Globalna rast športa je nato privedla do zgodovinskega dogodka, prvega individualnega svetovnega prvenstva leta 2005, ki je potekalo v Virginia Beachu v ZDA. Leta 2007 se je rodilo evropsko prvenstvo, leta 2010 pa je bilo uvedeno letno ekipno svetovno prvenstvo. Serija se je od leta 2015 razširila na Novo Zelandijo in Avstralijo, zatem je sledila še širitev v Azijo. Zdaj tekmovanja potekajo na štirih celinah, sodeluje pa več kot 1000 sekačev – športnikov iz več kot 25 držav. Slovenije ni med temi državami. In zakaj o tem tekmovanju pišemo?

Kim Wolke s sekiro za trening; tekmovalna sekira ji je na las podobna in tehta okoli 3,5 kilograma. Cene tekmovalnih sekir se gibljejo od dobrih 500 evrov navzgor.

Te dni se v okolici Horjula mudi 32-letni Šved Kim Wolke, član švedske ekipe. Kot nam je povedal, sekači tekmujejo v šestih osnovnih disciplinah in nekaj kombinacijah, najbolj atraktivna za gledalce pa je t. i. odskočna deska.

V tej disciplini tekmovalec namesti dve odskočni deski v žepe, ki jih mora vsekati v navpično nameščen hlod s premerom 27 centimetrov. Cilj je presekati hlod tik pod vrhom. Sekač najprej v hlodu izseka žep v višini ramen. Nato vanj vstavi konico prve odskočne deske in se postavi na to desko, da v hlodu izseka še drugi žep. Stoje na drugi odskočni deski na višini približno dveh metrov nato pod vrhom hlod preseka z obeh strani. Najhitrejši sekači vse to opravijo v manj kot 40 sekundah. Odskočna deska velja za eno najtežjih disciplin in jo pogosto imenujejo vrhunska disciplina.

Osnovna disciplina pa je t. i. spodnji sekljaj, ki posnema sekanje podrtega drevesa. Tekmovalec mora vodoravno nameščen kos hloda s premerom 32 centimetrov, na katerem stoji, z obeh strani presekati s sekiro. Najboljši to opravijo prej kot v 15 sekundah.