»Vsak nas kamandira an nam mitinge drži, vsi so strašno kunštni, ja delamo pa mi …« poje Iztok Mlakar, od katerega sem si izposodil tudi zgornji, malce prirejen naslov. Te dni v Gornji Radgoni poteka tradicionalni sejem Agra. Mlakarjevih verzov na njem ne boste deležni, držijo pa vam kar nekaj mitingov, tudi »kunštnih« je tam precej, komandirajo vas tam sicer ne – a vam dajo vedeti, da vas bodo. Sicer pa – saj vas večina zagotovo v Radgono ni prišla zato. Večina vas je prišla, da vidite, kaj si boste po spravilu in prodaji sadov vašega dela lahko novega privoščili. In če sem malce natančnejši ter upoštevam vaš letošnji izkupiček – česa si ne boste mogli privoščiti.

Pred dobrimi 120 leti je v Kmetovalcu urednik Gustav Pirc zapisal: »Naš kmetijski stan je na smrt bolan; on potrebuje dobrih in veščih zdravnikov. Takih ima pa prav malo; zdravijo ga večinoma zdravniki – šušmarji. Hiranje kmetijskega stanu zdravijo na razne brezuspešne načine, ne dosežejo pa gotovo nič, ker zdravijo le bolezen, namesto da bi odpravili vzrok bolezni.«

Glede na program strokovnih dogodkov na sejmu izgleda, da je prisotnih »zdravnikov slovenskega kmetijstva« kar precej. In vsak ponuja svoje »arcnije«, ki naj bi v prihodnosti ozdravile vašo in vseslovensko kmetijsko dejavnost. Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport je recimo pripravilo posvet »Satelitske tehnologije za kmetijstvo prihodnosti«. Verjetno z avtomobilom, kolesom ali peš čez kakšno desetletje res ne bo mogoče najti še kakšne družinske kmetije ali pa izjemno težko. Najbrž bomo res potrebovali satelitsko tehnologijo, da bi jo našli. Bomo pa verjetno z lahkoto našli nekaj zasebnih kolhozov, na katerih pa trudodnevi ne bodo obračunani domačim, temveč tujim delavcem. Ko smo že ravno pri delu – Zveza slovenske podeželske mladine je pripravila zaključni dogodek projekta »Na deželo po delo … Ali je temu res tako?«. Dela je na podeželju res veliko, iz dneva v dan več, tistih, ki bi ga opravili, pa čedalje manj. Še manj je tistih, ki na deželo prihajajo po delo, jih je pa vsak dan več, ki tja hodijo spat.

Eno od ponujenih »zdravil« je tudi posvet: »Precizno kmetijstvo v Sloveniji – Prakse in pogled v prihodnost«. Tega so slovenski kmetje vajeni že vsaj od zemljiške odveze naprej. Ob velikosti povprečne njive moraš biti strahotno previden, da ti brazda ali pa motika ne uideta na sosedovo. V zadnjem času še posebej, da ti ne uideta na sveže pokošeno »travco« spalnih objektov novodobnih podeželanov ali bog ne daj, da se krava prek električnega pastirja ne stegne po sočno listje njihove žive mejice.

Naše »bolehno kmetijstvo« je – menda prav zato, ker je bolehno – krivo tudi za to, da je bolehna celotna družba. Vsesplošna ozdravitev se kaže v posvetu »Družbena transformacija v smeri Hranozavesti«. V zavesti slovenskega kmeta je, da globalni industrijski kmetijsko-prehranski sistem ne načenja le zdravje našega planeta in potrošnika, temveč in predvsem, da uničuje tradicionalne družinske kmetije, ki od svojega dela ne morejo več dostojno živeti. Ob tem pa cene hrane naraščajo, kaj bo imel potrošnik za pod zob, pa narekuje nekaj trgovskih verig v partnerstvu s »paradajz fabrikami« oz. novodobnimi kolhozi.

Da pa vam bo vaše kmetovanje vendarle preprosto, je bila na voljo delavnica MyEasyFarm. Pa res ne morem, da ne bi pomislil – glejte, kmetovanje je pa res lahko, to je »peace of cake« (kos torte). Žal realnost kaže, da gre s strani odločevalcev in globalistov zgolj za »pee on cake« (lulanje na torto). Ampak, dragi kmetje, niste sami, verjemite! Sopotnik vas gleda! Skupaj z voditelji enega od TV šovov vam je kmetijsko ministrstvo pripravilo posvet o prednostih uporabe aplikacije Sopotnik. Upam, da ste se ga udeležili in da ste se nasmejali. Čemu že? Temu, kako vas nadzirajo? Je res še komu do smeha? V rimskih časih naj bi se raja zadovoljila s »panem et circenses«! Danes vam oblast pripravi cirkus (circenses) ali nek šov zgolj zato, da bi pozabili na kruh (panem). Ob tem pa se mi zdi, da je cilj en sam – poneumiti kmeta do konca. Dajmo mu sintetični turbo tralala šov, ki pravzaprav naravnost pooseblja današnjo turbo sintetično prehransko industrijo. Še več, vključimo ga v ta tralala in naj se smeje in krohota sam sebi, da bo mir pred njim.

Ne glede na ponujene »arcnije« pa sem prepričan, da je ali da bo obisk sejemske prireditve vsekakor koristen. Če drugega ne, marsikdo si bo priznal, da bo ozdravitev našega kmetijstva odvisna predvsem od arcnij iz »domače lekarne«.

Morda bo kdo tudi spoznal, da bodo v tej lekarni najbrž nujni tudi Mlakarjevi verzi. Vsaj eden od njih in morda zgolj malce prirejen: Kadar rečejo pávri, pubi, vsidma se …«

fotografija: Pomurski sejem, Jure Zauneker