OB MEDNARODNEM LETU ZADRUG

Vsako prvo soboto v juliju skoraj milijarda zadružnic in zadružnikov, združenih v tri milijone zadrug po celem svetu, obeležuje mednarodni zadružni dan. Tudi slovenske zadružnice in zadružniki. Letos bomo mednarodni zadružni dan praznovali v soboto, 5. julija 2025. Ob tem pa je Generalna skupščina Združenih narodov že lani razglasila leto 2025 za mednarodno leto zadrug, kar je storila že drugič, prvič leta 2012. S tem se zadrugam in zadružnemu poslovnemu modelu priznava vloga, kakršno imajo za vse človeštvo že dve stoletji: so orodje, ki lokalnim proizvajalcem tržnih dobrin omogoča, da se s skupnim nastopom na trgu lahko soočajo z izzivi, ki so posledica koncentracije kapitala, konkurenčnosti, ki temelji na ekonomiji obsega, ter globalizacije trgovine. Slogan Mednarodnega leta zadrug 2025 »Zadruge gradijo boljši svet« poudarja ključno vlog zadrug pri pospeševanju doseganja ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030.

Zgodovina zadružništva sega v 19. stoletje, ko so se delavci in kmetje začeli združevati v zadruge, da bi si izboljšali svoje gospodarske in socialne razmere. Prve sodobne zadruge so nastale v Veliki Britaniji leta 1844. Danes so zadruge razširjene po celem svetu in v številnih gospodarskih panogah, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, trgovina, zavarovalništvo, bančništvo, industrija, storitve, kultura in umetnost, šolstvo, zdravstvo, sociala, in še bi lahko naštevali. Po zadnjih podatkih je po svetu približno tri milijone zadrug, ki vključujejo več kot milijardo članov in zaposlujejo 10 % vseh delovno aktivnih prebivalcev. V Evropi deluje preko 170.000 zadrug, ki zaposlujejo pet milijonov ljudi. Član zadruge je skoraj vsak peti prebivalec Evrope.

VEČ KOT 150-LETNA TRADICIJA ZADRUŽNIŠTVA NA SLOVENSKEM

V Sloveniji imajo zadruge več kot 150-letno zgodovino. Danes je v Sloveniji po uradnih podatkih v različnih dejavnostih registriranih 388 zadrug, ki skupaj ustvarijo 974 milijonov evrov prometa in imajo 2800 zaposlenih. V Sloveniji so najbolj razvite kmetijske in gozdarske zadruge, ki jih povezuje Zadružna zveza Slovenije, v katero je včlanjenih 60 kmetijskih in gozdarskih zadrug – 15 % vseh slovenskih zadrug, ki povezujejo več kot 13.000 družinskih kmetij ter skupaj ustvarijo 91 % prometa vseh registriranih zadrug v Sloveniji in več kot 92 % vseh zadružnih delovnih mest.

IZZIVI SLOVENSKEGA ZADRUŽNIŠTVA IN KMETSTVA V LETU ZADRUG

O izzivih, predvsem pa problemih našega kmetijstva in s tem članstva zadrug smo se pogovorili s predsednikom Zadružne zveze Slovenije Borutom Florjančičem. Za začetek o tem, da v Sloveniji, gledano na splošno, nekako ne vemo, kaj in koliko pravzaprav imamo ter kaj bi potrebovali, da bi bili prehransko varni oziroma samooskrbni. »Zadnjo strategijo slovenskega kmetijstva smo spisali leta 1992,« pravi Florjančič in dodaja: »Nerazumno je, da v času, ko imamo na razpolago sredstva, od ljudi do denarja, ne pripravimo nekaj tako osnovnega, kot je temeljni pregled našega kmetijstva, da ne naredimo inventure, ki bi bila podlaga za usmeritve panoge in posameznih sektorjev. Na osnovi tega pa nek strateški načrt kot podlaga za subvencije, razpise ipd. A tega nimamo in posledično nekako stihijsko potujemo naprej, vendar ne vemo, kam natančno v prihodnost. A, kot sem dejal, najprej potrebujemo jasen pregled trenutnega stanja. Imamo svetovalno službo, imamo svetovalce, ki zelo dobro poznajo teren. Dajmo že enkrat sešteti, kaj in kje pridelujemo, koliko imamo njiv, travnikov, gozdov, površin v zaraščanju, in zatem narediti dolgoročen načrt, kje, kaj in koliko bomo lahko pridelovali ter kaj lahko na tem področju izboljšamo. Skratka, čas je, da ugotovimo, kje natančno smo in kam hočemo!

OB TEM, KO NE VEMO, KJE SMO IN KAJ BI RADI, PA IMAMO ŠE ENO VELIKO TEŽAVO – BIROKRACIJO. EVROPSKA POLITIKA, PRAV TAKO PA TUDI NAŠA, VENOMER GOVORI O DEBIROKRATIZACIJI – A BIROKRACIJE JE IZ DNEVA V DAN VEČ.

»Med zadnjimi primeri dodatne birokracije je Evropska uredba o krčenju gozdov (EUDR), ki uvaja stroge zahteve glede skrbnega pregleda za podjetja, ki dajejo na trg primarne proizvode (govedo, kakav, kava, oljna palma, guma, soja in les) oziroma proizvode, ki jih vsebujejo, so bili z njimi krmljeni ali so bili proizvedeni iz njih. Vse to s ciljem, da se zagotovi, da ti proizvodi niso povezani s krčenjem gozdov. Na tem področju se tako dogaja kar nekaj paradoksov. Cilj nove strategije EU za kmetijstvo in hrano je zmanjšanje birokracije, vendar uredba uvaja nove administrativne ovire. Zgodila se nam bo dodatna birokratizacija javnega sektorja in pa seveda veliko povečanje administrativnih bremen in stroškov deležnikov – od lastnikov gozdov in nadaljnjih členov gozdne lesne verige do celotne prehranske verige (od kmeta do potrošnika). Začetek izvajanja bo konec letošnjega leta, zlasti pa bosta pri nas izpostavljeni verigi vrednosti z govejim mesom in lesom.

Uredba je še posebej problematična za države z visokim deležem gozdov – Slovenija je s skoraj 60 % gozdne površine tretja v EU. Slovenija se sooča z zaraščanjem kmetijskih zemljišč in razdrobljeno strukturo kmetijstva. V Sloveniji imamo zelo intenzivno forestacijo, ki traja že 100 let, kar uredba popolnoma spregleda. Zaraščanje kmetijskih površin narašča in s tem delež pokritosti države z gozdovi tudi tam, kjer so bile v preteklosti kmetijske površine. In tu imamo naslednji paradoks – v obdobju regionalnih vojnih konfliktov in naraščajoče globalne nevarnosti uredba dodatno zmanjšuje možnosti in potencial Slovenije za izboljšanje prehranske suverenosti. Po podatkih kmetijskega ministrstva sicer letno okoli 300 hektarjev zaraščenih površin izkrčimo, a mnogo pašnikov in travnikov se nam med tem na novo zaraste zaradi opuščanja živinoreje, predvsem v hribovskem svetu.

Slovenija mora vzpostaviti povezavo z drugimi podobno prizadetimi državami (npr. Švedska, Finska, Estonija, Latvija, Avstrija), da bi skupno izpostavile temeljna neskladja uredbe z dejanskim stanjem. Zato pozivamo k sistematičnemu pristopu pristojnega ministrstva in Vlade RS, da se doseže uvrstitev Slovenije med države z nizkim tveganjem za deforestacijo. Slovenija naj doseže izjemo, po kateri lahko države članice EU z nizkim tveganjem deforestacije in s problemom zaraščanja kmetijskih zemljišč, vse kmetijske površine v zaraščanju ter v določenem obsegu gozdove, ki so posledica zaraščanja, pretvorijo v kmetijsko rabo, ne da bi za te površine veljale omejitve ter prepovedi, predpisane z EUDR. Prav tako pozivamo, naj Slovenija aktivno pristopi k administrativno in stroškovno vitki implementaciji ciljev veljavne EUDR na nacionalni ravni – uporaba javnih evidenc za določitev kmetijskih gospodarstev glede na stopnjo tveganja za deforestacijo (brez, zanemarljivo, dejansko) in tehnično ter drugo pomoč kmetom in gospodarskim subjektom za implementacijo uredbe.«

ODDALJENOST OD REALNOSTI

Če ostaneva pri birokraciji – posebna težava kmetov so javni razpisi. »Številni razpisi so nepraktični, preveč zahtevni in vsebinsko neusklajeni z dejanskim stanjem v kmetijskih sektorjih (npr. zahteva po travnikih in živini za nakup specialne vinogradniško-sadjarske mehanizacije za gorske kmetije). Vzemimo nedavni primer, ko mladi gospodar kmetije na razpisu ni uspel zaradi dveh manjkajočih točk. Gre za kmetijo na nadmorski višini 900 metrov, ki je želela zgraditi nov hlev. Mladi gospodar je bil na investicijo pripravljen, a ker mora, da kmetija uspeva, opravljati še dodatno obrt, je dobil manj točk. Naredil bi sodobni hlev, pa čeprav v visokih hribih. Ta primer je absurden – mladi gospodar bi si poleg odobrene vloge zaslužil še medaljo, ker vztraja in obdeluje v tistih hribih, ki so lahko, če preneha, že v nekaj letih popolnoma zaraščeni.

Cilji so neustrezno postavljeni, merila v razpisih pa pomenijo, da številni kmetje in kmetijski gospodarski subjekti ne morejo uspešno kandidirati kljub realnim in aktualnim potrebam po sodobnejših hlevih, skladiščih, klavnicah in predelovalnih obratih. Potrebne so takojšnje spremembe, ki bodo omogočile učinkovito črpanje sredstev in podporo razvoju kmetijstva tam, kjer je to najbolj potrebno, in živilsko-predelovalne dejavnosti, ki v največji možni meri temelji na slovenski surovini.«

IN VSE TO VPLIVA TUDI NA PREHRANSKO SUVERENOST

Svet se sooča z globokimi spremembami – političnimi, varnostnimi in okoljskimi. Ob teh izzivih postaja jasno, da mora Slovenija poleg energetske okrepiti tudi prehransko suverenost. Trenutni strateški načrt skupne kmetijske politike žal ne naslavlja temeljnega cilja: ohranitve in razvoja domače pridelave hrane.

Namesto jasne usmeritve v trajnostno, ekonomsko vzdržno in okoljsko odgovorno pridelavo, vsebuje razpršene in medsebojno nepovezane ukrepe. Potrebujemo dolgoročno, ambiciozno, a izvedljivo strategijo, ki bo slovenski kmetijsko-živilski sektor razvijala celostno – v korist potrošnikov, kmetov in nacionalne prehranske varnosti. Vizija naj obsega vsaj 30 let oziroma štiri programska obdobja z osrednjim ciljem: povečati odpornost sistema na krizne razmere ter zagotoviti stabilno, kakovostno in domačo preskrbo s hrano.

Pri tem moramo nasloviti tako primarno raven – kmetijstvo, kot tudi sekundarno – predelavo. Čeprav je del sektorja tehnološko posodobljen, so številni deli trga za naše proizvajalce težko dostopni – zaradi majhnosti, pomanjkanja konkurenčnosti in neusklajenih standardov med članicami EU. Strožji nacionalni standardi ob odsotnosti enotne evropske politike pomenijo, da se na slovenski trg pogosto uvaža blago nižje kakovosti. To dodatno otežuje položaj domače hrane, čeprav je prav ta temelj prehranske varnosti.

ZADRUŽNIŠTVO ZA BOLJŠO KONKURENČNOST

Pred dobrim stoletjem je slovenskega kmeta na površju ohranilo zadružništvo. Ga lahko tudi danes glede na prosti evropski trg in globalno konkurenco?

»Kot sem že dejal, določiti je treba strateške cilje in ključne stebre prehranske suverenosti, ki pa je brez kmeta nihče ne more. Poskrbeti moramo tako za primarni (pridelava) kot sekundarni (predelava) del, ki sta temelj prehranske suverenosti. Ob tem pa urediti pošten odnos trgovine do teh dveh ključnih členov. Zadružništvo, ki lahko združuje tako kmete kot predelovalce, pa je zagotovo močnejši pogajalec s trgovci, kot pa je vsak posameznik zase. Nenazadnje zadružništvo omogoča, da je kmet kot član zadruge, ki ima, recimo, svojo klavnico, živilskopredelovalni obrat, vinsko klet ipd., dejansko v neposrednem stiku s trgovcem brez vmesne verige preprodajalcev. Na ta način na trgu dosegajo boljše pogoje, bolje pa lahko tudi načrtujejo pridelavo in predelavo in nenazadnje zmanjšujejo stroške pridelave in predelave. Bistvo samega zadružništva pa ni ustvarjanje dobička v verigi, temveč v trajnostnem, solidarnostnem in gospodarskem (ob socialni uravnoteženosti) razvoju članov, ki z zadrugami in zadružnim sistemom tudi upravljajo.«

KAKŠNA NAJ BO POT NAPREJ?

»Mednarodno leto zadrug 2025 je več kot le praznovanje, je apel posameznikom, podjetjem in naši družbi, da je vredno spodbujati zadružne vrednote: sodelovanje, povezovanje in solidarnost, saj lahko le s skupnimi močmi in dejanji preoblikujejo našo družbo in jo naredijo bolj pravično in vključujočo. Še poseben apel je namenjen odločevalcem, da se s spodbudnim okoljem prepozna vloga zadrug in njenih članov.«