Težko bi rekli, na katerem področju v Sloveniji ne beležimo nekega kritičnega stanja. Največ govora je sicer o krizi javnega zdravstva, o krizi pomanjkanja delovne sile … Da pa sta mali in srednji kmet v zelo hudi krizi – no, o tem pa pristojni ne govore.

Glede na neoliberalni čas, v katerega sta globoko zabredli slovenska odločevalska in politična srenja, se jima govoriti o problemih kmetstva niti ne »splača«. In ne »splača« se jima niti iskati pravih vzrokov. Če se povrnemo na zdravstveno krizo – nikakor si nočemo naliti čistega vina, saj bi se morda skozi kozarec videlo, česar se videti ne sme. Morda tudi to, da današnjo družbo, še posebej pa odločevalsko srenjo, čedalje bolj napada neka duševna motnja. Motnja, za katero sta značilna razpad miselnih procesov in šibka čustvena odzivnost.

Koliko miselnih procesov na nivoju odločevalcev poteka v zvezi s slovenskim podeželjem ali v zvezi z malim in srednjim kmetom? Čustev tu že zdavnaj ni več! Ob neurejenosti misli in blodnjah, prisluhih, otopelih čustvih in pomanjkanju motivacij za reševanje tovrstnih problemov dajanje obljub zagotovo ni v krizi. Ob naštetih simptomih shizofrenije pa je v izjemni krizi izpolnjevanje danih obljub. Namesto »druge Švice« tako podeželje in kmetje ob neugodni starostni strukturi, ob vse dražji energiji, vse višjih ostalih stroških, nenazadnje sramotnih pokojninah, doživlja tudi zapiranje poštnih uradov, bank, javnega prevoza … in zadnje čase še bencinskega servisa v Rovtah v logaški občini. In to bencinskega servisa v lasti Petrola, največje slovenske energetske družbe, največjega slovenskega podjetja po prihodkih, katerega »globlji smisel in obljuba je izboljševati kakovost življenja«. Komu? Podeželju in kmetom očitno ne! Glede na vse večji pojav simptomov prej omenjene bolezni bomo očitno v bodoče z državnimi podjetji uničevali podeželje in v obup spravljali državljane.