Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić je pred dobrima dvema tednoma predstavila osnutke šestih zakonov s področja kmetijstva in gozdarstva. Svet za kmetijstvo in podeželje, ki je posvetovalno telo ministrice, je še isti dan predlagal umik zakonskega svežnja iz javne obravnave, a ministrica ni popustila, je pa pustila odprto vprašanje glede podaljšanja obravnave. Pravzaprav se ob predstavljeni zakonodaji v prvem hipu nihče ni spraševal, ali je dobra ali slaba za kmete in za lastnike gozdov. Vse skupaj je zasenčila namera o ustanovitvi urada za kmetijsko svetovanje in prenos kmetijske svetovalne službe izpod okrilja KGZS na omenjeni urad in posredno pod kmetijsko ministrstvo. Nekateri so kmetijskemu ministrstvu že pripisovali pot v revolucijo kmetijstva. Nekateri so že napletali teorije zarote … Spet drugi so označili predlog zakonodaje kot politično maščevanje Svobode SDS-u. Nekateri so si morda celo želeli zanetiti politični razdor med samimi kmeti.

Prejšnji teden pa se je zgodil preobrat, ki je presenetil skorajda vse. Tiste, ki so si želeli revolucije, kar vključuje kmeta in njegov traktor videti v Ljubljani. Tiste, ki so si želeli političnega obračunavanja, da bi potem še lažje ribarili v kalnem. In celo tiste, ki niti vedeli niso, pri čem pravzaprav so. Tokrat so se ušteli vsi, ki so že upali, da bodo lahko kmeta izkoristili za politično obračunavanje in da bo javnost dobila še eno kost za glodanje. Žal nekateri mislijo, da še niso dovolj mastni okoli ust, medtem ko mi glodamo kosti omrežnin, pokojnin, zdravstva … Očitno je tokrat med dvema največjima političnima strankama prišlo do spoznanja, da ni čas za klofute. Gibanje Svoboda jih je deležna že vsak teden, za SDS pa je najbrž še predaleč do volitev. Bi pa špetir med njima zagotovo prišel prav Socialni demokraciji, da bi si njeni »hohštaplerski fantje« malce oddahnili, saj so te dni zopet na tapeti. Ob špetiru bi se jim namreč morda ponudila prilika, da mirno izvlečejo prste iz marmelade.Levica pa je popolnoma izgubila svoj kompas. Doslej je naredila še večji prepad med najslabše in najbolje plačanimi, še večji prepad med tistimi, ki delajo, in tistimi, ki skoraj nič ne delajo – pa še tisto nič če se le da od doma. Namesto s problemi plebejcev se ukvarja s problematiziranjem okrog »krivice«, ki se je zgodila »siroti« Dončiču, in njegov primer daje vzporedno tistim, ki se komaj prebijajo iz dneva v dan.

In če se povrnemo k presenečenju prejšnjega tedna in zanemarimo politični vpliv nanj, bi lahko rekli hvala bogu – morda tudi izkušnjam iz preteklih protestov kmetov, da tokrat tudi stanovske kmetijsko-gozdarske organizacije niso padle na hrbet kot razvajen otrok v trgovini igrač. Kot mi je znano, je KGZS od vseh stanovskih organizacij dobila mandat, da se z ministrico pogaja v imenu vseh. Očitno pa je tudi ministrica, kljub temu da ji ob njeni mladosti kdo očita politično neizkušenost, tokrat modro presodila, da je pogovor s predstavnikom največje stanovske organizacije kmetov in lastnikov gozdov boljši, kot da se daje v zob javnosti, še posebej tisti, ki še nikoli ni držala motike v rokah. Ker vsi – tako kot ministrica in predsednik KGZS – vemo, da je sistem kmetijskega svetovanja dejansko zrel za krepko posodobitev (verjetno tudi reorganizacijo in prevetritev), sem prepričan, da je moral imeti predsednik KGZS Jože Podgoršek zelo krepke argumente, da je ministrica popustila pri svojih namerah.

Glede na to, da smo bili te dni priča medeni aferi in da bi se po morebitnem premiku kmetijske svetovalne službe pod okrilje MKGP lahko zgodil tudi premik javne svetovalne službe v čebelarstvu izpod Čebelarske zveze, ne dvomim, da je bil Podgoršku v močno oporo tudi predsednik ČZS. In še nekdo v tej državi ima zgodovinsko vsaj empatijo, če že ne celo moralno odgovornost do svetovalne službe. To je zadružni sistem, ki je imel nekdaj pod svojim okriljem kmetijske svetovalce, takrat imenovane kmetijske pospeševalce, ki so bili praktično načrtovalci in organizatorji pridelave ter v neki meri tudi prodaje kmetijskih pridelkov v eni osebi. In sem prepričan, da sta v bran sedanji ureditvi stopila tako Zadružna zveza Slovenije kot njen predsednik Borut Florjančič.

A roko na srce – ali pa čistega vina v kozarec –, ni še čas za odpiranje šampanjca. Vsi se zavedamo, da so zakoni o kmetijstvu in gozdarstvu potrebni prenove. Ob tem pa se morajo stanovske organizacije maksimalno angažirati, saj današnjaprostaškost kapitala gazi vse pred seboj. Še posebej ogrožena sta mali in srednje velik kmet, ki bi v neki izredni situaciji dejansko edina zagotovila vsaj minimalno prehransko varnost naroda.

fotografija: Freepik