»Ako se na Vinceta dan samo toliko sunca pokaže, da bi konja mogel osedlati, poklje bu leto za vino dobro,« adlešiški pregovor.

God sv. Vincenca praznujemo 22. januarja. V večini vinorodnih dežel je navada, da se na ta dan obrežejo vsaj trije vinski trsi. In vinogradniki, ki kaj dajo na tradicijo, to tudi naredijo. To je tudi priložnost, ko se povabi prijatelje, saj gre k temu običaju tudi navada, da se narežejo klobase in salame, vse skupaj pa druščina poplakne z lanskoletnim pridelkom iz domačega vinograda. Nekoč je bil v Beli krajini običaj, da je gospodar s seboj v vinograd vzel božičnik (praznični kruh), ki ga je prav s tem namenom prihranil še od božiča. Tudi to bi naj zagotovilo, da bo trtje dobro obrodilo. Stari ljudje so spoštovali običaj, da je bila na dan sv. Vincenca delovna živina prosta in je niso vpregali, kakor tudi ne na god sv. Antona. Danes je živina prosta, saj se le izjemoma uporablja za delo, malce bolj pa se ljudje posvečajo drugemu običaju – pokušanju vina in suhomesnatih dobrot. Pri Kortelinu v Veliki Plešivici so gospodarju Miketu pomagali opraviti rez tudi Jože Klepčev in Tone Lenkin, za mizo pa se je zbrala še številčnejša druščina.

22. januarja goduje diakon Vincenc, španski mučenec, ki ga je preganjal in mučil Dacijan, Dioklecianov namestnik. Skupaj s škofom Valerijanom ju je zaprl, diakona grozovito mučil in na koncu utopil v morju.

Boris Grabrijan