Se je slovensko gozdarstvo sposobno samofinancirati?

Sredi leta 2012 je Vlada RS sprejela akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020 s promocijskim sloganom »Les je lep«. To je bil operativni dokument za povečanje konkurenčnosti celotne gozdno-lesne vrednostne verige, ki les opredeljuje kot strateško surovino Slovenije. Ključni cilji tega načrta so bili: ustvarjanje trga za lesne proizvode in storitve; povečanje poseka in negovanosti gozdov, skladno z načrti za gospodarjenje z gozdovi; povečanje količine in predelave lesa na višjih zahtevnostnih stopnjah z novimi tehnologijami; nova delovna mesta in rast dodane vrednosti na zaposlenega v lesnopredelovalni panogi. Kljub temu da ta načrt ni bil izpolnjen v celoti, pa je prinesel mnogo koristi gozdno-lesni verigi. Lesna predelava se je začela povečevati, obrati so se posodabljali, nakupilo se je ogromno gozdarske mehanizacije, povečala se je varnost del v gozdovih …

V letu 2019 je bila imenovana nova delovna skupina Gozd-les, ki naj bi pripravila nov dokument, saj naj bi se prvotni iztekel leta 2020, zaradi »korone« pa se je ob predhodnem podaljšanju dokončno iztekel leta 2022. In od takrat naprej »vse tiho je bilo« in danes brez neke podlage in načrta ukrepov z našo strateško surovino ravnamo kot svinja z mehom in ob tem na velika usta govorimo o tretji najbolj gozdnati državi v EU in na vse pretege promoviramo »Uporabite slovenski les«. Prvotni akcijski načrt do leta 2020 je nastal na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Nov dokument pa naj bi se pripravil v sodelovanju med kmetijskim ministrstvom in Ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport, ki je leta 2015 ustanovil t. i. direktorat za lesarstvo in to predvsem z nalogo podpore in promocije gozdno-lesne panoge. A do kakšnega omembe vrednega sodelovanja tu ni prišlo in namesto, da bi delovna skupina Gozd-les pripravila nov strateški dokument, je Direktorat za lesarstvo v »solo akciji« nekemu zunanjemu izvajalcu dal izdelati t. i. Slovensko industrijsko strategijo do leta 2030, ki naj bi opredeljevala izhodišča nadaljnjega razvoja lesnopredelovalne panoge. Ta dokument pa je bolj kot zgolj popisan kupček papirja. Ko smo sredi leta 2022 dobili novo vlado RS, je ta za državnega sekretarja na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport imenovala Dejana Židana z odgovornostjo za področje notranjega trga, športa in lesarstva, torej tudi za delovanje Direktorata za lesarstvo. In Židan je zatem sestavil novo številčno delovno skupino Gozd-les, ki pa je do danes od sebe dala en velik nič. Skupina je na začetku svojega delovanja sicer na akademski ravni nekaj filozofirala o tem, kako bi povečali posek lesa v zasebnih gozdovih – a dalj od filozofiranja ni prišla. Očitno jih je to vprašanje tako zelo obremenilo, da so nad tistimi zelo zelo redkimi sestankovanji menda celo obupali.

In ko govorimo o poseku lesa v Sloveniji, omenimo, da je bilo recimo v letu 2011 (pred sprejetjem AN Les je lep) posekanih 3,9 milijona m³ lesa, skladno z gozdnogospodarskimi načrti pa bi lahko na leto posekali 5,5 milijona m³ lesa. V nadaljnjih letih bi se možni posek lahko povečal celo na 6,5 milijona m³ lesa. Danes bi lahko posekali celo še nekaj več, a smo ostali tam nekje med 4,5 in 5,5 milijona m³ – koliko dejansko posekamo, niti natančno ne vemo. Ob sprejemu AN Les je lep 2012 je bilo rečeno:

»Prej kot v desetih letih naj bi se posek lesa povečal za 2/3, količina doma predelanega lesa naj bi se podvojila, dodana vrednost na zaposlenega pa naj bi bila na ravni EU. Na začetku gozdno-lesne verige je Zavod za gozdove Slovenije kot osrednja strokovna institucija za zagotavljanje trajnostnega načina gospodarjenja z našim obnovljivim naravnim bogastvom. Zato ga akcijski načrt umešča kot deležnika v gozdno-lesni verigi pri več ukrepih. Med najpomembnejše spadajo spodbujanje večjega poseka, organiziranje lastnikov gozdov in profesionalizacija del v gozdovih, investicije v nakup mehanizacije, izboljšanje odprtosti gozdov in promocija rabe lesa.«

KAJ IMAMO DANES?

Imamo Nacionalni gozdni program (NGP) iz leta 2007 in Operativni program za izvajanje NPG za obdobje 2022–2026 in imamo gozdnogospodarske načrte. Po letu 2012 se nam je posek sicer nekoliko povečeval, vendar predvsem na račun vse pogostejših naravnih ujm od žledoloma, snegolomov, vetrolomov do izbruhov podlubnikov. Hkrati pa nam je vseskozi upadala izvedba načrtovane nege gozdov; da bi odstotek izvedbe nekoliko popravili, smo okrog leta 2020 načrte nege prepolovili. Gozdovi sami pa iz leta v leto postajajo prestari in z mnogo premalo mladja. Na drugi strani slovenske žage nimajo dovolj domače hlodovine, padla je kakovost gozdnih lesnih sortimentov, praktično nimamo več domače mizarske kakovosti desk, ker nimamo predelave manjvrednega lesa, ni pohištvenih plošč, niti ni dovolj lepljencev … In letos kar trije doslej uspešni lesni predelovalci razmišljajo o zaprtju dejavnosti. Ne vemo, koliko in kaj posekamo, ne vemo, kam gre hlodovina, niti, koliko je uvozimo.

Usposobljenih delavcev za nego v gozdu je zelo malo. Za majhen denar tega zahtevnega in strokovnega dela noče nihče opravljati – nege tudi zato nikakor ne moremo dvigniti.

KAKO NAPREJ?

Če hočemo karkoli narediti, najprej rabimo desko – to je absolutno prvi korak v predelavi lesa. A to marsikomu ni jasno, očitno tudi odločevalcem na MGTŠ in na direktoratu za lesarstvo ne. Saj ni problema, lahko jo tudi uvozimo. In trenutno jih uvažamo tudi za lepljenje konstrukcijskega lesa. Vendar bo ceno diktiral prodajalec in tisti, ki bo hotel iz nje kaj narediti, ne bo konkurenčen. Tu ni potrebne kakšne pameti in kot pravi eden od velikih predelovalcev lesa, »dajmo se prikloniti Hrvatom, se nekoliko ponižajmo, pojdimo do njih in prekopirajmo njihov sistem. Če so lesni ostanki dobro prodani, je tudi desko dosti lažje prodati. Povpraševanje po deskah se povečuje. Trenutno je največja ovira “božje” visoka cena nafte – 16 centov je višja kot na Hrvaškem in še mnogo višja od nafte Ukrajincev, ki so vse večji konkurent s poceni lesom. Hvalimo se s pomočjo industriji s tem, da zmanjšujemo davek od dobička – naj ga povišajo. Sedaj pa dušijo industrijo še z drago energijo (nafto in elektriko), ki niti do dobička ne bo prišla. In končni efekt v proračunu bo še slabši.« In ko nekatera naša odlična lesarska podjetja razmišljajo o zaprtju, se nam recimo sosednji Italijani smejijo ob tem, kar počnemo z lesom. Recimo predelovalec listavcev, ki izdeluje končne izdelke (nasadila za orodja), specializiran za predelavo bukovine in jesenovine – vso hlodovino kupuje v Sloveniji.

KJE SE NAM JE ZATAKNILO?

Danes v Sloveniji primanjkuje sekaških ekip, še posebej za spravilo s traktorji, žičnicami, višek kapacitet predstavlja le kakšna garnitura za strojno sečnjo. Izvajalcev primanjkuje še posebej na štajerskem koncu. In zakaj nam izvajalcev manjka? Zaradi sistema najnižje cene. Vsi, ki so leta 2016 po padcu koncesij v državnih gozdovih planili v močvirje sečnje in spravila – so v to šli s subvencioniranimi traktorji (od 40 do 60 % subvencij). Ustreznih kalkulacij pa niso bili sposobni narediti, ker so se morali spustili na nivo najnižje cene. Podpirali smo neko dodatno dejavnost na kmetiji – ampak kmet bo najprej opravil svoje delo in šele potem bo nudil storitev še komu – še posebej problematično je, kadar pride do c-odločb in ko v 21 dneh enostavno ni zmožno aktivirati ekip. In kdaj se zgodijo c-odločbe – zadnje čase predvsem zaradi lubadarja – torej v lepem in toplem vremenu, ko imajo kmetje dovolj lastnega kmetijskega dela, košnje, na poljih … ali imajo ob tem celo še lubadarja v lastnem gozdu. Sekali bi lahko do okrog 8 milijonov m³ na leto. V državnih gozdovih, ki veljajo za ene najboljših, bi lahko sekali celo do 1,5 milijona m³ – pa v današnji situaciji to ni možno in tudi v prihodnje ne kaže, da bi bilo bolje. Ob današnjih cenah lesa na trgu se marsikateri sortiment seka z izgubo – oz. da hlod ne prinese negativne številke, se nižajo predvsem stroški sečnje. Nizke cene sečnje pa so pripeljale do tega, da v prihodnje ne bo imel kdo izvajati sečnje v količinah, kot jih planira gozdarska stroka.

Cena sečnje v Italiji je trenutno za traktorsko spravilo okrog 30 evrov/m³, za žičnično spravilo pa okrog 40 evrov/m³. Na Hrvaškem je trenutna cena sečnje in spravila med 26 in 29 evri – vsa delovišča so vnaprej pripravljena, cene storitev pa popravljajo vsakih 14 dni, ker jih prilagajajo ceni nafte.

MED 2015 IN 2025

V koncesionarskih časih je država dobila na leto od 15 do 20 milijonov evrov in ob koncu so bili koncesionarji pripravljeni vplačati okrog 27 milijonov evrov na leto – a je država odločila drugače in prej omenjeni državni sekretar Dejan Židan, ki je bil v tistih časih minister za kmetijstvo in gozdarstvo, je bil gonilna sila pri ukinitvi koncesionarskega sistema gospodarjenja z državnimi gozdovi in ustanovitvi državnega gozdarskega podjetja Slovenski državni gozdovi, d. o. o. (SiDG). In če bi danes primerjali leto 2015 in leto 2023 ter ob tem preverili, koliko prispevkov, koliko dohodnine, koliko davka na dobiček so prispevala gozdarska podjetja in to prišteli renti, ki je bila vplačana v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, koliko je bilo vplačanega v pokojninsko, zdravstveno, skladovo … blagajno – bi bili morda tudi hudo razočarani. Takrat (leta 2015) smo se vsi obesili na tistih 15–18 evrov po kubičnem metru – kar je bilo morda res premalo in takratni koncesionarji so bili pripravljeni plačati tudi do 27 evrov koncesnine po kubičnem metru.

Če danes pogledamo celoten sistem skozi državno blagajno, se lahko vprašamo, ali nam naši gozdovi poleg zelene barve več vzamejo kot dajo. Morda bi bilo to tema neke doktorske disertacije – primerjava let 2015 in 2023 – vsi podatki so javno dostopni, potrebne je le nekaj volje, natančnosti in doslednosti in ugotoviti, koliko prilivov je iz naslova gozdarstva prejela država. Pustimo za enkrat lesarstvo – ker dejansko ne vemo, iz katerega lesa je bilo kaj narejenega – še za suho robo ne moremo biti 100 %, kaj šele za hiše. Naj kdo ugotovi, koliko hiš je bilo narejenih iz lepljencev iz slovenskih desk iz slovenskih hlodov. Pohištva praktično nič, le neka malenkost stavbnega pohištva.

Seštejmo strošek ZGS, strošek Gozdarskega inštituta, strošek ekipe gozdarjev na MKGP, strošek gozdarskega izobraževanja na ravni srednje, višje in visoke šole, strošek treh zaposlenih na KGZS, strošek zaposlenih, ki se na AKTRP ukvarjajo z gozdarskimi subvencijami, nenazadnje gozdarjev na ministrstvu za naravne vire oz. na zavodu za varovanje narave, zavodu za varovanje kulturne dediščine, tu je še gozdarska inšpekcija … pa smo verjetno še koga izpustili. In nato to primerjajmo z vsemi rentami, ki jih država prejema od gozdov – renta od SiDG, zračunajmo vpliv KD na gozdove oz. kakšen del od tega pride posredno v proračun, in zagotovo bomo ugotovili, da slovenski les iz slovenskih gozdov teh stroškov ne pokrije – se pravi, da RS iz proračuna financira sektor gozdarstva. Slovenski gozdovi pa so bili eden od glavnih virov povojne obnove po drugi svetovni vojni. Danes pa bi lahko zagotovo ugotovili, da sam gozdarski sektor in njegov sistem – od gozda pa do kamionske ceste – ni sposoben financirati sam sebe.