Dr. Stane Kavčič, agrarni ekonomist in kmet

Februarja bo minilo že 37 let, ko je dr. Franc Zagožen, eden od utemeljiteljev slovenske pomladi, v Mladini objavil članek z naslovom ‘Bila je pšenica, zdaj raste plevel’. V njem je izpostavil, da ‘Kardelj v prvi potezi žrtvuje kmeta’ in izrazil zahtevo po ustanovitvi Slovenske kmečke zveze, kar se je tri mesece kasneje tudi zgodilo.

Danes živimo v drugačnih časih, o radikalnih političnih spremembah najbrž razmišlja le redkokdo, v marsičem pa kljub temu lahko potegnemo vzporednice. Četudi so uradni kazalniki stanja v slovenskem kmetijstvu v zadnjih letih nekoliko ugodnejši kot pred tem, si ne smemo delati utvare, da so razmere dobre. V zadnjih 15 letih namreč v večini let več kot polovico dohodka kmetijskih gospodarstev predstavljajo proračunski prilivi, med katerimi prevladujejo tisti, za katere oddajamo zahtevke v vsakoletni »subvencijski« kampanji.

Ta velika odvisnost od proračunskih plačil se v nekaterih sektorjih celo povečuje, k temu nas silijo omejitve in nove zahteve, ki jih prinašajo vsakokratne spremembe kmetijske politike, spodbujene z mnenjem in pričakovanji laične javnosti. Na slednje so uradna politika in njeni odločevalci čedalje bolj občutljivi, nenazadnje si na ta način kupujejo volilne glasove, ki jim omogočajo, da svoje privržence spravijo h koritu, četudi marsikdo med njimi za to nima niti formalnih in še manj človeških kapacitet.

Če je to legitimno početje, pa zagotovo ni državotvorno in še manj družbeno koristno. Javno mnenje je namreč vse bolj podvrženo delovanju vplivnežev, za katere je težko reči, da imajo v delovanju družbe kakršnokoli pozitivno vlogo. Zelo zgovoren je primer dvojčka Golob-Gaber, ki ima od zadnjih volitev tudi ključno vlogo pri oblikovanju odnosa širše družbe do kmetijstva in kmetstva v Sloveniji.

Sprva se je zdelo, da predsednik vlade s svojimi številnimi nepremišljenimi napovedmi obljublja neuresničljivo zaradi nepoznavanja stvari in neizkušenosti. Na področju kmetijstva je bil takšen primer napovedan odkup celotne letine pšenice, ki ga potem ni bilo. A če se je sprva zdelo tako, pa je v zadnjih letih slovenska kmetijska politika čedalje bolj oddaljena od upoštevanja dejanskih razmer (dejstev) in prepuščena presoji ljudi brez vizije ter znanja o kmetijstvu. To se odraža pri pristopu k zaščiti pravic živali, pri vpeljavi novih vzorcev prehranskih navad v javnih zavodih, pri liberalnem odnosu do kapitala, ki definira mednarodne trgovinske tokove, in še bi lahko naštevali.

Zdi se, da je Slovenija skupaj z Evropsko unijo talec zelo naivne, morda pa celo premišljene politike, ki se po vseh demokratičnih pravilih oblikuje v Bruslju, dejansko pa zagotovo ni koristna za njene državljane. Povsem očitno je, da odločitve usmerjajo interesi kapitala, ki so navzven bolj ali manj spretno skomunicirani. S svojimi odločitvami in zavezami Evropa dela samomor na področju industrije, sem pa nedvomno lahko uvrščamo tudi kmetijstvo. Da so pristopi, ki jih zagovarja, zelo vprašljivi, je očitno tudi zato, ker so globalno učinki njenega ukrepanja praviloma nasprotni od deklariranih.

Višji okoljski in prehranski standardi v EU bi bili dobrodošli, če ne bi predstavljali le dodatnih omejitev za domače proizvajalce, saj nikakor ne ščitijo potrošnikov, ker t. i. svobodna trgovina pripelje na trg blago od tam, kjer podobnih omejitev ni in so zato lahko cenejši. S takšno politiko Evropska unija v veliki meri prispeva k izvajanju neželenih praks na drugih koncih našega planeta, kar ima veliko večje negativne učinke od pozitivnih na lokalni ravni. Takšnim pristopom bi zato težko rekli, da so zeleni in trajnostni.

PRORAČUNSKA ODVISNOST, PRIMERLJIVA S POŽIVILI

Če se vrnemo k proračunskim plačilom, ki jim lahko pripišemo učinke odvisnosti, primerljive s poživili, nas lahko precej skrbi za prihodnji razvoj. Nekatera večja območja v Sloveniji, vključno s severovzhodnim delom, ki ga pogosto imenujemo za žitnico Slovenije, domala celoten dohodek ustvarjajo na račun proračunskih plačil, saj proizvodne usmeritve, ki od njih niso tako odvisne, na teh območjih srečamo le še na posameznih kmetijah. Zato so zahteve za dodatne intervencije ob vsaki spremembi politike čedalje močnejše. Z izmišljanjem novih intervencij se zmanjšuje njihova preglednost in povečuje vprašanje upravičenosti, še posebej ob upoštevanju dejstva, da gredo na račun ostalih, ki jemljejo iz iste vreče.

Tu se konča tudi solidarnost, saj vsak vidi le svoje interese. In takšne okoliščine so dobrodošle za vsako oblast, ki nima prave vizije.

Trenutna garnitura daje vtis, da je najpomembnejša panoga v rastlinski pridelavi oljkarstvo, v živinoreji pa čebelarstvo. Kljub pomanjkanju kmetijskih zemljišč je pozidava najboljših opravičljiva v imenu gospodarske rasti, pogozdovanje pa je navkljub izjemno visoki gozdnatosti države ukrep, ki so mu naklonjeni na vseh ravneh. Ob prebiranju časopisja, med katere sodi tudi Kmečki glas, je težko dobiti vtis, da je pridelava hrane primarna naloga kmetijstva. Velike besede o zelenem prehodu, inovacijah, digitalizaciji kmetijstva in njegovem trajnostnem razvoju ne bodo obrodile sadov, če v to ne bomo zares verjeli tisti, ki smo vsak dan na njivah ali v hlevu. Mogoče bo za to lažje navdušiti mlajšo generacijo, a je ob tem nujno upoštevati objektivne danosti v slovenskem podeželskem prostoru.

Ob nerealnih pričakovanjih laične družbe, ki se preko kmetijske politike odražajo v zahtevah, omejitvah in prepovedih, pa se bojim, da bo obveljala prispodoba iz začetka, četudi je bila mišljena v prenesenem pomenu: da bo namreč marsikje, kjer so danes površine obdelane, v precej bližnji prihodnosti rastel plevel.

Zdi se, da je v polariziranem slovenskem prostoru politična korektnost na eni in drugi strani prestopila vse meje sprejemljivega. Negativne učinke tega pa plačujemo vsi. Ampak z novim letom bomo imeli vsak dan veliko priložnosti, da stvari zastavimo na strokovnih temeljih.

Kmetijstvo lahko dobi nov zagon, če bomo poskusili izkoristiti tisto, kar imamo: predvsem je to obilje travnatega sveta, ki ga lahko izkoristimo le z živinorejo. Ta je del rešitve, ne problema.

Pomembna naloga kmetijske politike je tudi ta, da povečuje ugled kmetijstva in poklica kmeta ter mu omogoča, da za vse nas pridela zdravo hrano. S tem bi se današnja kmetijska politika otresla neoliberalizma ter se oddaljila od kardeljanske, ki »v prvi potezi žrtvuje kmeta«.