Praktično ni dneva, da se v Sloveniji ne bi zgodil konfliktni dogodek, povezan z velikimi zvermi. Prejšnji teden so volkovi ponovno uplenili tele v Palčju pri Pivki. Pogoji za odstrel volkov na pivškem so bili izpolnjeni že marca, do odstrela pa kljub že dvema zahtevkoma še ni prišlo. Očitno sta zverjad in divjad političen problem. Birokracija ne želi prevzeti odgovornosti, pristojna stroka svojo strokovnost podreja »preživetvenim projektom« in politiki, lovstvo pa ima svojo računico. A z zvermi bi se moralo upravljati tako, kot se z njo upravlja v civiliziranem svetu.

Stroka in foteljsko okoljevarstvena srenja pa nam vsiljujejo in nas prepričujejo v nujnost sobivanja z zverjadjo. Zelo radi postrežejo s pravljicama o Rdeči kapici ter Volku in sedmih kozličkih, češ, da imata negativni učinek na prepričanje ljudi o nevarnosti in škodljivosti divjih zveri. Še več – trdijo, da zveri človeka ne dojemajo kot plen, temveč kot potencialno grožnjo, da velike zveri za človeka niso nevarne. Namesto, da bi se stroka ukvarjala in raziskovala resnične probleme, tiči z glavo v omrežjih raznih t. i. okoljskih organizacij in v brskanju po evropskih projektih, ki so za nekatere dele unije sicer pomembni, za slovenske razmere pa v veliki večini primerov zgolj vir preživetja tistih, ki projekte vodijo. Eden takih primerov je recimo Dina center Pivka. Na velik zvon je njegovo odprtje obesila »stroka«, ob tem pobrala zasluge, danes, ko se pred vrati tega centra dogajajo volčji pokoli domačih živali, pa je osebje centra prepuščeno samo sebi. O stroki pa ne duha ne sluha. Verjetno odkriva in pogreva toplo vodo in išče nove populistične parole ter »strokovne ugotovitve«, ki v teoriji sicer lahko držijo, v praksi pa ne.

Ena takih je, da zveri s plenjenjem velikih rastlinojedcev uravnavajo objedanje gozdnih in travnatih površin. Pa zopet poglejmo na Pivško. Volkovom bolj kot jelenjad tekneta drobnica in govedo. Jelenjad v čredah od 30 do 60 živali, našteli pa so jih celo že več kot 100 v eni čredi, mirno popase spomladanske pašnike in travnike. Da o popašenosti v gozdovih ne govorimo, mladiko jelke boste na tem območju našli zgolj naključno. Ob tem pa ob vseh »pozitivnih vlogah« velikih zveri v ekosistemu izpostavijo tudi ekonomske koristi v obliki ekoturizma. To pa že meji na sprevrženost in kratenje človekovih pravic. Mar naj nekdo služi na račun ogroženosti rejnih živali in prebivalstva? A pri nas se ne da upravljati z zverjadjo zaradi nekaj doktorjev in tistih, ki bi radi to bili in zaradi nekaterih okoljevarstvenih organizacij, sponzoriranih od multinacionalk, ki nimajo pojma o resničnih problemih podeželja. Pa bi bilo dovolj narediti le kratek izlet skozi karavanški predor na sosednjo avstrijsko.

Tamkajšnja Koroška deželna vlada je z uredbo o volku ustvarila zakonsko možnost odstrela volkov, če ogrožajo varnost prebivalstva ali povzročajo večjo škodo rejnim živalim. In danes tam politika in birokrati ne razpravljajo več o tem, ali bo volk odstreljen ali ne, temveč zgolj še o tem, ali bo lahko odstreljen tudi s pomočjo nočnih namerilnih naprav. Ker brezkonfliktno sobivanje plenilskih in rejnih živali po ugotovitvah tamkajšnje politike ni možno, je njihov primarni cilj sprememba pravnega okvirja EU (npr. sprememba varstvenega statusa, vzpostavitev pašnih območij brez volkov itd.). Tega cilja ni mogoče uresničiti na kratek rok, saj zahteva soglasne odločitve na ravni EU. Glede na to je pomembno čim bolj izkoristiti ozek pravni okvir EU za odstrel volkov. To je bilo doseženo s koroško uredbo o volku.

Zakaj je torej v okviru Evropskega pravnega reda na avstrijskem Koroškem z bistveno manj volkovi (tam naj bi jih bilo okrog 32, v Sloveniji preko 100) možno sprejeti tako uredbo, v Sloveniji pa ga ni junaka, ki bi tak odlok, ki je očitno v skladu z evropskim pravom, predlagal in ga tudi sprejel.

Ker z zverjadjo ne upravljamo in ker pasivnost birokracije pri tem že močno ogroža kmetijsko dejavnost, samooskrbo s hrano in ljudi na podeželju, je skrajni čas za ukrepanje. Torej g. okoljski minister Uroš Brežan in ga. kmetijska ministrica Irena Šinko, ukrepajta, če želita imeti v prihodnosti na krožniku domačo hrano. Ukrepajta, saj si kmetje in podeželje zaslužijo, da iz Ljubljane do njih pride tudi kakšna rešitev, nekaj upanja, ali vsaj čudežna ura, ki si jo vendar vsak želi enkrat doživeti. Kmetje so danes zaradi šibkega upanja prepuščeni sami sebi in zgolj izgubljajo najboljši del svojega življenja.