»Nekoč razvito lesno predelavo s številnimi razvojnimi oddelki smo uspeli uničiti. Iz leta v leto pa vse manj vlagamo v gozdove in s tem ogrožamo trajnost našega edinega naravnega bogastva. Podatki o gospodarjenju z gozdovi v zadnjem desetletju kažejo, da se naši gozdovi vse bolj odmikajo od osnovnega načela trajnosti in vseh njihovih vlog,« pravi magister gozdarskih znanosti Franc Perko, avtor knjige Naš gozd – skrbno gospodarjenje in nega, ki je izšla pri založbi Kmečki glas.

Da stanje v gozdovih ni dobro, potrjujejo tudi poročila Zavoda za gozdove Slovenije, ki iz leta v leto navajajo: »Nizka realizacija načrtovanega obsega nege v gozdovih negativno vpliva na zasnovo mladega gozda, na doseganje ciljne kakovosti gozda in otežuje uravnavanje drevesne sestave glede na postavljen dolgoročni gozdnogojitveni cilj.« Slovenija in njena gozdarska stroka v svetu velja za eno od pionirk načrtnega gospodarjenja z gozdovi.

Mejnik načina gospodarjenja z gozdom je Flameckov gozdnogospodarski načrt za Trnovski gozd iz leta 1771, ki je imel že v uvodu zapisano, da je namen načrta omogočiti sečnjo »na večne čase.« To naj bi bilo mogoče s t. i. prebiralno sečnjo oz. s prebiralnim gospodarjenjem. Ta način gospodarjenja smo v Sloveniji intenzivneje uvajali po drugi svetovni vojni in ga konec 20. stoletja razvili v t. i. sproščeno tehniko gojenja gozdov. Danes pa temu pravimo sonaravno gospodarjenje, v katerem vse bolj gospodari narava sama, mi pa vse manj.

In če v gozdovih delamo vse manj, pa je hvale o bogastvu naših gozdov vse več; nič manj ali celo vse več je tudi papirologije okrog gozdov. Imamo gozdnogospodarske načrte, gozdnogojitvene načrte, lovsko-upravljavske načrte, načrte gospodarjenja z gozdno posestjo in nad vsem tem še Nacionalni gozdni program (NGP) ter Operativni program za izvajanje NGP za obdobje 2022–2026, ki ga je Vlada RS sprejela konec lanskega leta.

Prednostne naloge tega programa so: »Zagotavljanje ponorov CO2 v gozdovih in prilagajanje gozdov podnebnim spremembam predvsem zaradi ohranjanja njihove odpornosti in stabilnosti ter vitalnosti in zdravja; ohranjanje in krepitev biotske raznovrstnosti gozdov na krajinski, ekosistemski, vrstni in genski ravni ter spremljanje njihove odpornosti in stabilnosti ter vitalnosti in zdravja; optimizacija usmerjanja gospodarjenja z gozdovi in upravljanja divjadi s pravnega, organizacijskega in finančnega vidika za zagotavljanje večnamenske vloge gozdov ter krepitev razvoja podeželja in krožnega biogospodarstva; spodbujanje usklajevanja in komuniciranja med vsemi deležniki, povezanimi z gozdovi, gozdarstvom in upravljanjem divjadi, razvoj izobraževanja, raziskave in prenos znanja ter krepitev mednarodnega sodelovanja; zagotavljanje trajnostnega upravljanja divjadi.«

Skratka, program je poln leporečja o tem, kako rešiti naše gozdove (konkretno z denarjem in ukrepi), pa nič. So pa pomembni habitati, biodiverziteta … Vzpodbujamo celo opustitev gospodarjenja za 20-letno obdobje za ohranitev in izboljšanje habitatnih tipov in vrst v območjih Natura 2000. Denar je za nedelo, za prepuščanje gozdov naravnemu razvoju, ni ga pa za gospodarjenje z gozdovi (obnova, nega). Prav nekajstoletna raba gozdov je ohranila njihovo pestrost ter omogočila proizvodnjo lesa, s katero smo se kitili pred svetom.

Kako malo nam je mar za gospodarsko funkcijo gozdov, kaže tudi primerjava sredstev, namenjenih za obnovo lani pogorelega Goriškega Krasa, s sredstvi za obnovo gozdov po žledolomu (2014) in poznejših vetrolomih ter izbruhih podlubnikov.

Škoda v gozdovih po požaru na Goriškem Krasu je ocenjena na 24,9 milijona evrov, stroški sanacije na 23,7 milijona evrov, načrtovan prispevek države pa je 16,6 milijona evrov. Škoda v gozdovih zaradi žleda in podlubnikov je bila ocenjena na 214 milijonov evrov, stroški sanacije 32,9 milijona evrov, prispevek države pa 15,2 milijona evrov.

V vseh pogledih je torej v prednosti sanacija požara, ne pa sanacija obširnih, po žledu, vetru in podlubnikih prizadetih gozdov, katerih velika vloga je bila predvsem v smislu proizvodnje lesa.

Leporečja bo še veliko in vse bomo naredili, da ne bo treba nič narediti v gozdu in pravzaprav niti ne na kmetijskih površinah. Pomembna bo »biodiverziteta«, pa čeprav na račun pridelave hrane in »pridelave« gospodarsko vrednega lesa, ki naj bi ga imeli za naše zeleno zlato.