Ko je znani in priljubljeni čebelar iz Lok pri Mozirju še leto nazaj odkril pobegli panj čebel in ga v sadovnjaku v Ljubiji pri Mozirju ogrebal, pri njem in njegovem početju ni bilo videti ali čutiti najmanjših zdravstvenih težav. Povsem osredotočen na ogrebanje čebeljega roja, ki je po njegovem ušel iz enega njegovih panjev, je po skoraj enournem reševanju naložil čebele v poseben prevoz za transport in jih odpeljal v domači čebelnjak. Kasneje, na čebelarski razstavi v Mozirju, je ves nasmejan in še poln energije, v svojstvu sodelovanja Čebelarske družine Janeza Goličnika Mozirje, kot že prejšnjih dotedanjih osmih razstav sadja v Mozirju, obiskovalcem predstavljal čebelarjenje in njegov pomen za sadjarstvo, kmetijstvo in življenje na zemlji nasploh. Ivan je bil do zadnjega dne v februarju letos izjemen, empatičen človek, predan družini in družbi, predvsem pa tudi čebelarstvu in medičarstvu v vseh razsežnostih tega poslanstva. V 71. letu pa se mu je nenadoma ustavilo srce, za seboj pa je zapustil veliko vrzel v družini Čoparjevih v Lokah, v Mozirju ter v vsej Zgornji Savinjski dolini, kjer je bil priljubljen čebelarski mentor, kot varuh narave v Lovski družini Mozirje, v širši društveni organizaciji invalidov, v koronarnem društvu in ne nazadnje daljše obdobje med prostovoljnimi gasilci v domačem kraju. Že vse to pove, kako spoštovan in priljubljen občan je bil Ivan, a tudi, da je do zadnjega izpolnjeval preobilo nalog vestnega, zaupanja vrednega svetovalca, izvajalca nadzorstvenih funkcij, finančnega zaupnika ter po svoje številnih različnih strokovnih opravil v naštetih ljudskih ter prostovoljnih društvih. Življenjska in delovna pot Ivana Čoparja se je začela v kmetijski zadrugi ZKZ Mozirje od trgovca do poslovodje. Tako povezan z naravo, kmetovanjem, svojim vrtom in sadovnjakom se je po bolezni, ki mu sredi največje ustvarjalnosti ni prizanesla, že okrog leta 2000 začel ukvarjati s čebelami in medom. Prav tu je dosegel največje uspehe, saj je postal predsednik ČD Janeza Goličnika Mozirje, kmalu za tem, po intenzivnem izobraževanju, ko je prejel certifikat odličnosti za uvajanje in izvajanje api-turizma v zdravstvene namene. Na njegovo pobudo so vpeljali čebelarsko in okoljevarstveno turistično pot Od Mozirja prek Šmihela do Radegunde, ki bi zdaj lahko postala kar Čoparjeva api pot prijateljstva. Pomembno, kar šest let je vodil tudi Čebelarsko zvezo (Savinjsko-Šaleško razvojno jedro) Saša, kot tako pomemben steber čebelarstva v tem predelu Slovenije pa tudi član upravnega odbora Čebelarske zveze Slovenije. Za svoje delo in poslanstvo, tudi kot api-terapevt, je prejel številna priznanja, med njimi tudi najvišje s področja čebelarstva, odličje Antona Janše 1. stopnje. S področjem narave in kmetijstva je bil Ivan Čopar domala v vseh funkcijah tesno povezan vse do konca njegovega plemenitega in prekratko odmerjenega življenja.
Jože Miklavc