Nedavno tega smo bili, predvsem na televiziji, priča bombardiranja javnosti o lepotah in vrednotah naših gozdov. Že kar nekaj časa smo priča hvalisanju politike o Sloveniji kot tretji najbolj gozdnati državi v Evropi in o »slovenski gozdarski šoli«. Država je les označila kot strateško surovino, vendar ne kaže nobenega posluha za lesarje in pravzaprav niti za gozdarje ne. Znatna sredstva pa porabimo za promocijo rabe lesa. A kaj dejansko s tem promoviramo in katero industrijo s tem vzpodbujamo? Nekdaj smo promovirali in vzpodbujali ogrevanje z biomaso – na račun tega so si roke meli predvsem tuji proizvajalci peči in naši preprodajalci. Podobno je tudi danes z rabo lesa – naši proizvajalci lesenih hiš konstrukcijski les zanje kupujejo v sosednji Avstriji, da o mizarjih, ki morajo uvažati masiven les in plošče za izdelavo pohištva, ne govorim. Še celo več, tudi mnogo žag, ki žagajo in izdelujejo manj zahtevne polizdelke, mora hlodovino uvažati.

Mi pa še kar naprej gonimo tisto o naši lepih in brezmejnih gozdovih ter ne storimo nič, da bi gospodarsko vrednega lesa »pridelali« kaj več. Ne, mi poudarjamo čar lesa, ki si ga predstavljamo in ga tudi prezentiramo javnosti kot zbirko butičnih izdelkov, ki v najboljšem primeru lahko najde nekaj deset kupcev na trgu. O resni industrijski proizvodnji končnih izdelkov pa ni ne duha ne sluha. Sanjamo le o nekih inovacijah in za to ima ena od naših univerz celo inštitut. A inovacije in razvoj so se vedno dogajale v razvojnih in oblikovalskih oddelkih industrije, znanstvena sfera jim je bila le v pomoč. Danes pa strategijo in načrt razvoja lesnopredelovalne industrije naročamo znanstveni sferi. Ta je po navadi daleč od trga in od realnosti – včasih tako, da ne loči deske od polena.

Nič bolj rožnato in nič manj čarobno ni na področju gozdarstva.

Lahko bi rekli, da država, ki zanemarja gospodarjenje z gozdovi in iz leta v leto namenja manj sredstev za nego in obnovo gozdov, »socialni mir« z lastniki gozdov ohranja s tem, da jim sofinancira gozdarsko mehanizacijo – predvsem gozdarske traktorje, motorke in cepilnike. Sredstev za obnovo in nego gozdov pa je iz leta v leto manj. Ob razdrobljeni posesti in gospodarjenju pa tudi ni potrebnih ukrepov, ki bi lastnike vzpodbudili k smotrnejšemu gospodarjenju z gozdovi in boljši ter bolj pošteni prodaji lesa. Ljudje po ministrstvih niti ne vedo več, zakaj tam sploh so. Ljubijo predvsem mir in hvalo. Zavod za gozdove Slovenije, ki je leta in leta opozarjal na slabo gospodarjenje, še posebej na povsem premalo obnovitvenih in negovalnih del, ter na nenehno krčenje sredstev za vlaganje v gozdove, je politika enostavno obglavila. Namesto direktorja je imenovala vršilca dolžnosti. Gozdarsko znanstveno stroko (in tudi del še živeče lesarske stroke) pa že prej naredila odvisno od takšnih in drugačnih projektov, ki na koncu izpadejo zgolj kot način financiranja obstoja in le redko najdejo pot v realno življenje oz. aplikacijo v industriji.

Zato tudi ravnanje »stroke« v zvezi z akcijskim načrtom Les je lep, na osnovi katerega so se sofinancirali ukrepi s področja gozdarstva, ne preseneča. Zaradi epidemije je akcijski načrt sicer podaljšan do konca letošnjega leta, o osnutku novega dokumenta pa ni ne duha ne sluha. Preštevilna delovna skupina »strokovnjakov« naj bi ga sicer pripravila že do konca leta 2020. Da naj se v gozdove posega čim manj, da se z njimi praktično ne gospodari, pa nam sporoča tudi Evropska komisija z novo gozdarsko strategijo, ki daje poudarek predvsem okoljskim funkcijam gozdov. Komisija se požvižga na »slovensko gozdarsko šolo« in na naše trajnostno gozdarstvo, ki je v preteklosti dokazalo, da le skrbno gospodarjen gozd lahko opravlja vse funkcije, od gospodarske, okoljske do socialne. Za Komisijo je očitno pomembno le, da je na gozdni površini nekaj zelenega in rjavega (beri: divjad in zverjad). Nekateri naši gozdarji pa bi se s to strategijo kar strinjali. Prinaša jim digitalizacijo namesto gozdarskega kladiva in puške na rami. Gozdarjev, ki so z usmerjanjem in načrtovanjem naše gozdove vzgojili v visokokvalitetne tako po drevesnih vrstah, lesni zalogi, prirastu, površini …, si do nedavnega namreč nismo mogli predstavljati brez teh dveh osnovnih orodij za gospodarjenje z gozdom. Ob opuščanju kladiva in puške pa se že desetletje ali več pripravljajo tudi idealni pogoji za rjavenje motork. »Imamo vse zeleno in rjavo,« se bosta hvalili politika in pohlevna stroka. Za to, da ni desk, pa bo po njihovem kriv »nezainteresirani lastnik gozda«.

Morda pa bi lahko država sredstva, namenjena zavajajočim reklamnim akcijam, namenila lastnikom gozdov in jim podarila knjigo Naš gozd – Skrbno gospodarjenje in nega – učinek bi bil gotovo mnogo večji.

NE SPREGLEJTE NOVE KNJIGE NAŠ GOZD Skrbno gospodarjenje o nega. Polistate in naročite jo s klikom na pasico.