Pred časom je v Ljubljani potekala žitna konferenca, osrednji letni dogodek srečanja z deležniki žitnega sektorja, predstavitve strokovnih vsebin, napovedi ter razprave o najaktualnejših vsebinah v sektorju.

Svetovna pridelava žit v letošnjem letu po besedah agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja znaša okrog 2256 milijonov ton, kar je 1,5 % manj kot v rekordnem 2021, poraba pa naj bi se prvič po letu 2015 zmanjšala. 756 milijonov ton se porabi za prehrano ljudi (+0,6 %), 1017 milijonov ton za krmo (-2,0 %) in 368 milijonov ton za industrijsko rabo. Ker je pridelava manjša od porabe, se končne zaloge žit zmanjšujejo že tretje leto zapored. Zaradi nižjih napovedi ponudbe koruze in pšenice (Ukrajina, Rusija) ter rasti porabe je pričakovati nadaljnje zniževanje. V EU naj bi bila pridelava žit 5,2 % pod petletnim povprečjem, to pa predvsem zaradi upada pridelka koruze (–20 %) in durum pšenice (–9 %).

 LE PETINO KRUŠNIH ŽIT POKRIJEMO Z LASTNO PRIDELAVO

»Slovenija je na velikem prepihu tržnih tokov med velikimi proizvajalkami pšenice Madžarske in Hrvaške ter velikimi uvoznicami pšenice Avstrije in Italije. Slovenija je zelo odvisna od uvoza, zato bi morali vse domače količine žit zadržati v Sloveniji. Odkupne cene pšenice pri nas so razmeroma ugodne in pri 361 €/t nad povprečjem EU, z lastno pridelavo krušnih žit pokrijemo le okoli petino trga, izstopa pa izvoz pšenice.

Na globalnih trgih in tudi v Evropi se zmanjšuje pomen butičnih pekarn z nizkocenovnimi izdelki in povečuje vloga močnih pekarskih verig. V Slovenijo največ pekarskih izdelkov uvozimo iz Madžarske, Avstrije in Hrvaške.

RAZVOJNI IZZIVI SLOVENSKE ŽITNE VERIGE

»Slovenska agroživilska veriga je po treh desetletjih precej spremenjena – oslabljena, razdrobljena, majhna ter dokaj nebogljena. Takšna je postala predvsem po vstopu v EU, ko so zunanji in notranji dejavniki sprožili negativno prestrukturiranje slovenskega agroživilstva. To se je zgodilo na napačnih predpostavkah, ki pa so zelo močno zakoreninjene še danes (agrocentrizem, nerazumevanje pomena agroživilskih vertikalnih povezav …). Sistemi vertikalnih »socialističnih« integriranih oskrbnih kompleksov (zadružništvo, kombinati, podjetja) so bili brezbrižno prepuščeni stihiji ali celo načrtno ukinjeni.«

Pred časom smo bili močno prepričani, da vsa razmerja in tudi razvoj lahko požene le trg. To se je za tako majhno državo, kot je Slovenija, izkazalo kot napačno. Absolutno potrebujemo poenoteno razvojno politiko oz. nek signal, v katero smer naj gremo. Pa ne samo v agroživilstvu, temveč na splošno v državi.

NISMO DOZORELI EVROPSKI POLITIKI

»Nujne so bolj ambiciozne in obsežne razvojne spodbude tudi v živilskih podjetjih, da kot družba v naslednjih petih do desetih letih izpeljemo tehnološko prestrukturiranje gospodarstva. Za to je potrebno spremeniti tudi »ideološke« temelje pri javnem upravljanju (pogledu na) področja kmetijstva, morda tudi spremeniti organiziranost državne uprave in podpornih sistemov za agroživilstvo, da bi se bolje dogovorili, kaj hočemo in to tudi koordinirano izvedemo.

 Če se postavim v vlogo primarnega pridelovalca, z odnosom družbe do mene kot kmetijca ne morem biti zadovoljen. Šele ko bo kmet pridobil na ugledu, bo možno govoriti o napredku. Pri vzpodbudah in podporah pa mora biti vsem jasno, da je med njimi velika razlika in jih med seboj ne smemo enačiti.

»Da se v tretjem tisočletju pogovarjamo, da slovenski pridelovalci pšenice nimajo pogajalske moči, ker nimajo silosov, je smešno in nenavadno. To bi bil osnovni pogoj – treba je razmišljati o pozitivnem prestrukturiranju v smislu izgradnje verige, ki bo delovala na jasnih pogojih, brez megle.« Kot je še poudaril Kuhar, bo v bodoče zaviralni moment v žitni verigi gotovo tudi t. i. evropski Green Deal in z njim zavezujoči cilji EU in držav članic za zmanjšanje uporabe FFS. To bo zagotovo prineslo nižjo produktivnost in nižje donose v poljedelstvu, s tem pa negativne ekonomske posledice za poljedelce. Sledila bo rast uvoza in cen hrane. Zmanjšanje uporabe FFS mora biti realistično, za to pa se moramo angažirati in poiskati ustrezne argumente. Tudi na tem področju imamo še nekaj svobode, kajti vsaka država ima lahko tudi notranjo skrito taktično usmeritev.

Pametne države imajo vedno dve strategiji. Za kmetijstvo eno na 10 straneh in eno na 1010. Mi imamo samo tisto na 1010 straneh.

SMISEL SHEM KAKOVOSTI NAJ BO POVEZOVANJE V VERIGAH

Na okrogli mizi »Kako zagotoviti konkurenčno žitno verigo« so sodelovali: Danilo Kobal (Mlinotest), Enver Šišić (Perutnina Ptuj), Silvester Pečjak (Pekarna Pečjak), Stojan Hergouth (Jata Emona) in Uroš Lozej (Spar). Kot je povedal Kobal, je bil v prvi polovici letošnjega leta za Mlinotest največji izziv, kako dobiti pšenico, v drugi polovici leta pa, kaj bo z energijo. Glede prihodnosti pa ga skrbijo dejavniki, ki dvigajo cene, med drugim uvoz umetnih gnojil, onemogočen uvoz surovin iz Rusije in Ukrajine ter Afrika, ki zaradi naraščajoče populacije krepi nakup potrebnih surovin. Silvester Pečjak je opozoril na težave, s katerimi se spopadajo zaradi zamrznitve cen prehrane v javnih ustanovah in ob tem poudaril, da kakovost hrane v šolah posledično ne bo nižja. Visoke cene žit in energije so največji izziv tudi za Perutnino Ptuj in Jato Emono. Predsednik uprave Stojan Hergouth je opozoril na izziv, kako prenesti visoke stroške v prodajno ceno. Ob tem je dejal, da se trudijo čim več osnovnih surovin kupiti v Sloveniji, a je odkup odvisen predvsem od sušilnic in silosov. Izpostavil je, da imamo v Sloveniji le za okrog 350.000 ton žit skladiščnega prostora, pridelamo pa okrog 600.000 ton žit. Nujno bi potrebovali dovolj silosov s takšno kapaciteto, da bi lahko prevzeli vsa žita ob žetvi. Vodja nabave pri Sparu Uroš Lozej največji izziv vidi v tem, kako zagotoviti zadostno količino izdelkov na police in na drugi strani ostati konkurenčen.

Potrošniki vedno bolj posegajo po izdelkih najnižjega ter najvišjega (premium) cenovnega razreda. Povpraševanje po izdelkih srednjega cenovnega razreda je v močnem upadu.

Pri moki je cenovni razpon od 0,65 do 1,74 €/kg, a se je prodaja moke v srednjem cenovnem razredu 0,99 evra (ki je bila včasih največja) praktično zaustavila. Lozej je še izpostavil, da 70 % prodaje realizirajo v akcijski prodaji. Tako se prodaja odvija skoraj samo po akcijskih cenah, rednih cen pa skoraj ni več.