Slovenske gorice predstavljajo največje slovensko gričevje. Za to regijo med reko Muro, Apaškim poljem, reko Dravo in mejo s Hrvaško je značilno subpanonsko podnebje z izrazitim toplotnim preobratom. Nestanovitno vreme, ki je kmete včasih v obup spravljalo predvsem s pogostimi točami, zadnja leta povzroča predvsem pomladanske pozebe, tudi katastrofalne. Ena izmed kmetij, ki se sooča s tem problemom, je tudi sadjarska kmetija Toš iz Vitomarcev. Kmetija ima dolgo sadjarsko tradicijo, saj se s pridelavo sadja ukvarja že četrta generacija. Danes jo obdeluje in se z naravo spopada štiri članska družina: oče Miran, mama Marjeta in sinova Tomaž in Andrej. Mi smo se pogovorili z Tomažem.

Saovnjaki imajo protitočno zaščito. 

Kot je povedal Toaž, jabolka pridelujejo na 18 ha površin po sistemu integrirane pridelave in jih tedensko dostavljajo v različne ustanove v Ljubljani in Mariboru. Ukvarjajo se jagod in drugega jagodičevja, za uspešno pa se jim je izkazala tudi občasna pridelava lubenic.
»Osnovna dejavnost kmetije je pridelava jabolk in sicer na povtršini 18 hektarjev,« pove Tomaž in doda: »Pridelujemo zelo pester nabor sort, tako zgodnje kot pozne sorte (gala, elstar, braeburn, fuji, jonagold, pinova,… Na slabem hektarju površin pa tudi  jagode in na pol hektarja sibirske borovnice, letos pa bomo prvič posadili 1,5 hektarja sladkega krompirja.Vse površine imamo zaščitene proti toči nimamo pa še oroševanja in namakanja. Glede na vremenske razmere v zadnjih letih, predvsem glede na pozebe, razmišljamo o oroševanju, vendar imamo problem ker nimamo ustreznega, količinsko dovolj velikega vodnega vira. Problen namreč nastane kadar se pozeba pojavlja nekaj dni zapored in če imaš dovolj vode za prvi in drugi dan, ti jo lahko za tretjo noč že zmanjka. Sicer pa je poseben problem in izziv tudi pridobitev vseh ustreznih dovoljenj. Pozeba nas je prizadela tudi letos, o natančni škodi pa je v tem trenutku težko govoriti. Po naših predvidevanjih bo pridelka zagotovo polovico manj od običajnega leta. Bo pa to odvisno tudi od poškodovanosti plodov, ki so ostali. Čez mesec dni bo že vse jasno.«

LASTNA PRODAJA

»Vsa jabolka prodamo sami in po večini (90%) v Sloveniji,« pravi Tomaž in dodaja: »Imamo namreč svojo lastno hladilnico v kateri lahko hranimo jabolka do konca šolskega leta. Pred tremi leti smo se prijavili na razpis in izgradili 800 tonsko moderno hladilnico po sistemu ULO (ultra low oxygen). Pri tem sistemu gre za to, da iz komore odvzamemo kisik, ostane ga le okoli 2%, in s tem ustavimo procese gnitja. To je bil naš največji projekt v zadnjih letih, čakamo pa še na izplačilo neprovratnih sredstev, ki smo jih pridobili na razpisu. Z jabolki zalagamo več kot 80 javnih ustanov, šol, vrtcev, domov upokojencev, bolnišnic, UKC Ljubljana,… in nekaj podjetij, ki skrbijo za prehrano v večjih podjetjih. Večino prodamo na območju Ljubljane in Gorenjske ter Maribora. S prakso prodaje javnim ustanovom je pričel že moj oče pred dobrimi 30 leti, tako, da imamo danes že dobro dodelan sistem dobav z našo lastno dostavo. Je pa seveda pri tem tudi težava, da nekatre javne ustanove še vedno iz naročil ne izločajo nabav domačega sadja in zelenjave kljub možnim 20 odstotkom. Pogostokrat jim je po liniji najmanjšega napora enostavneje, da jim nek grosist pripelje vse kar naročajo. Namesto, da bi recimo posebej naročali sadje pri enem, zelenjavo pri drugem, kromip pri tretjem ponudniku itd. Stanje se izboljšuje, a lahko bi se nekoliko hitreje. Vse je odvisno od posamezne javne ustanove, posebej pa od odnosa vodij kuhinj, ali pripravljalcev naročil, do domače pridelave. Ob tem moramo pohvaliti tudi shemo šolskega sadja, predlagamo pa odločevalcem v razmislek, da bi v to shemo morda vključili tudi vrtce. V šole in vrtce prodajamo tudi jagode. Z jagodami se je pričel ukvarjati že oče pred okoli petnajstimi leti. Pridelavo je sicer kasneje, ker ni več zmogel, opustil, a sva jo z bratom pred tremi leti oživila in izkazalo se je za dobor potezo. Sibirske borovnice pa smo posadili pred dvemi leti, tako, da z njimi še nimamo nekih izkušenj. Zalagamo pa tudi trgovine Jager. Na nekaj lokacijah pa imamo postavljene tudi stojnice z  jagodami na katerih si stranke postrežejo same. Tvegali smo prodajo na zaupanje in izkazala se nam je za dobro. Vključeni smo v integrirano pridelavo, v KOPOP ukrepe in tudi v shemo Izbrana kakovost, a ob tem naj povem, da me stranke za enkrat še niti enkrat niso vprašale po tem certifikatu.«

POZEBA – NAJVEČJA TEŽAVA

»Na splošno niti nimamo problemov okrog pridelave in prodaje, največji problem nam zadnja leta predstavljajo pozebe, oziroma naravne nesreče na splošno. In tudi zato pridelek vsako leto zavarujemo. Pri nas praksa zavarovanj traja že več kot 20 let. Trenutno je to za nas edina rešitev, še posebej se je to izkazalo v zadnjih letih, prej kot pravi oče pozeb niti ni bilo. Nekdaj so bile problem predvsem toče, sedaj pa se očitno narava nekoliko spreminja. Zavarovanje proti pozebi ni ravno poceni, na sezono plačamo okrog 20 tisoč evrov in zraven doda 20 tisoč evrov še država. Je pa to edina rešitev, ki jo trenutno vidimo. Brez zavarovanja ne vem kaj bi bilo z nami, še posebej če se spomnim leta 2016 in 2017, ko ni bilo nobenega kilograma jabolk. Situacija ni rožnata saj nam ob izpadu pridelka izplačana zavarovalnina zadostuje zgolj za preživetje, za pokritje storškov pridelave. Onemogočen pa nam je nadaljnji razvoj. Poleg tega, kot recimo v letu 2016, če nimaš pridelka izgubiš tudi velik del strank, kar je še dodatni udarec, saj si moraš trg vzpostavljati praktično na novo. Po letu 2016 smo recimo za to, da smo si nekatere stranke ponovno pridobili nazaj porabili tudi po dve leti. Poleg tega se sedaj dogaja, da je naslednje leto po pozebi jabolk preveč, temu sledi ponoven upad in šele nekako v tretjem letu po pozebi se vzpostavi nekako normalno stanje. Ta nihanja je težko obvladovati in letos, ko smo prišli v normalni ritem pridelave smo ponovno doživeli pozebo. Ob teh nihanjih pridelave je največji problem izguba strank in iskanje novih.«

Toševi v hladilnici hranijo jabolka do konca šolskega leta. 

NAMESTO PESIMIZMA OPTIMIZEM

»V načrtih za prihodnost imamo predvsem obnovo sadovnjakov, nekaj jih je že prestarih, da pa bi zasadili nove je tu pri nas skoraj nemogoče. Zemlje praktično ni mogoče dobiti ne v najem in ne v nakup. Zadnje čase se zelo veliko govori o povečanju samooskrbe s sadjem in zelenjavo a zemljišč ni. Morda bi bilo prav, da bi recimo sadjarske in zelenjadarske kmetije imele prednost pri zakupu državnih zemljišč in morda tudi ne bi bilo napak, če bi se državna zemlja dodeljevala v zakup tistim, ki žele pridelovati pridelke katerih nam manjka in ne tistim, ki imajo na stotine hektarjev v najemu že desetletja in s tem prednost pri zakupu ne glede na to kaj na njej pridelujejo. Vsaka slaba stvar pa prinese tudi nekaj dobrega. Po pozebah v letu 2016 in 2017 smo imeli posajene lubenice, ki so nam pomenile neko novo priložnost, oziroma dohodek. Najprej smo pričeli s pridelavo na dobrega pol hektarja, naslednje leto pa smo jih imeli že na treh hektarjih. Pridelavo lubenic smo zaradi preobilice dela v zadnjih dveh letih opustili, je pa ta kultura ostala v naših krajih, saj se je eden od tistih, ki smo se takrat odločili zanje, pridelavo obdržal. Glede na to, da bo letos pridelek jabolk verjetno vsaj polovico manjši, pa tudi midva z bratom razmišljava še o čem drugem kot o jabolkah. Pesimist bi dejal da ni nikoli tako slabo, da ne bi bilo še slabše, a midva z bratom Andrejem sva optimista in verjameva, da vsaka slaba stvar zagotovo prinese tudi kaj dobrega, obetajočega.«   

Za dobro so se izkazale t.i. samopostrežne stojnice.