V Slovenski Istri in v Vipavski dolini se kmetje soočajo s stoletno sušo. Kmetijstvo na teh dveh območjih je po mnenju kmetijskih svetovalcev v razsulu. Samo vinogradništvo še nekaj daje. Naš namen je bil, da kmete, s katerimi smo sicer ves čas v stiku, obiščemo, še posebej zelenjadarje in sadjarje. A bi zgolj razplamteli njihov obup in nemoč nad državo in politiko, saj bi lahko zapisali zgolj nekrolog tamkajšnjemu kmetijstvu. O namakanju in problemih v zvezi s tem pa pisarimo že tri desetletja in toliko so stare tudi obljube vsakokratne politike. Arhaičen kot obljube je zato tudi naslov tega članka. Smo pa zato za mnenje poprosili »staroste« kmetijskega svetovanja v slovenski Istri in na Vipavskem, leto dni upokojeno specialistko za oljkarstvo in sadjarstvo pri KGZ Nova Gorica Ireno Vrhovnik in terenskega kmetijskega svetovalca KGZ Nova Gorica iz izpostave Ajdovščina Rajka Črva.

Pri KZ Agraria in njenih članih je zaradi trenutne suše ogrožena pridelava od 250 do 300 ton zelenjave, ki bi jo lahko pobirali jeseni, pozimi in prihodnjo pomlad. Ogrožena je vzgoja sadik za vso prihodnjo pridelavo, saj imajo v Agrariji v lastnih zajetjih le še desetino zaloge vode (od 9000 kubičnih metrov le še slabih 1000). In če do 15. avgusta ne bo spodobnih padavin, se bo zgornji scenarij zagotovo zgodil.

»Ko bo celotna Slovenija podobna Primorski, ne vem, ali si bo še kdo drznil govoriti ‘Kupujmo domače’,« pravi Rajko Črv in dodaja: »Pred 40 leti sem se zaposlil v največjem kmetijskem kombinatu Vipava z več kot 1000 zaposlenimi, več kot 30 trgovinami, svojo mlekarno, največjo kletjo in hladilnico v Sloveniji, več kot 1200 kooperanti, lastno proizvodno enoto s 400 hektarji nasadov hrušk in breskev, 300 hektarji vinogradov, dvema mlečnima farmama … Vse to smo Vipavci imeli, imeli pa smo tudi modre voditelje, ki so v štirih letih izvedli 4500 hektarjev melioracij in komasacij, pri katerih sem sodeloval. Urejena zemljišča so naenkrat vplivala na prestrukturiranje kmetij, oblikovale so se velike specializirane kmetije, ki danes prosperirajo izključno zaradi teh zemljiških posegov. Manjše število večjih kmetij (povprečje pod 1 GVŽ/ha), ki jim je cilj čim več zemlje zaradi subvencij, niti približno ne dosega pridelave izpred 30 let, ki se je na Vipavskem skrčila za več kot polovico. V nadaljnjem urejanju Vipavske doline so bili na 9000 hektarjih ravnine in pobočij, kjer je bilo veliko vinogradov in sadovnjakov, predvideni namakalni sistemi s petimi velikimi akumulacijami za 12 milijonov kubičnih metrov vode – edino logično za Primorsko. Žal se namakalni program takrat, ko sta bili stroka in pripravljenost politike ustrezni, ni zgodil po načrtih. Izvedel se je Vogršček z razvodom 1000 hektarjev, predviden je bil za 3500 hektarjev.

Zakaj? Zato, ker je bila vsem vladam 20 let in več prioriteta gradnja avtocest, po katerih se enostavno vozi hrano od vsepovsod. Kmetijstvo je bilo zapostavljeno, sploh pa investicije v primarno pridelavo, med katerimi je najpomembnejše namakanje.

V 30-letnem obdobju se je kmetijstvo prestrukturiralo, kmetje so na sušnih zemljiščih prestrukturirali pridelavo že pred priporočili raznih »strokovnjakov« v vseh mogočih nasvetih, kako reševati sušo. Sušna zemljišča so zatravili – teh je že več kot 40 %, in pokosijo, »kar bog da«, in to na melioracijah, kjer bi lahko pridelali mnogo, če bi imeli vodo. S sodelavko Ireno Vrhovnik sva desetletja poudarjala specifike Primorske, kjer je večina vodotokov poleti suhih. Zato je nujna izgradnja akumulacij in odprava nesmiselnih 67 % soglasij lastnikov, saj tega ni v nobeni sosednji državi. Cilj države bi moral biti ureditev namakanja, kjer bi mladi perspektivni kmetje imeli možnost ne le obstoja, temveč razvoja. Letos imamo na Zgornjem Vipavskem stoletno sušo. Prizadete so prav vse kulture, nekatere 100 %, niti ena ne bo krila stroškov pridelave, če še 14 dni ne bo dežja, bo na vrsti tudi vinogradništvo, ki tradicionalno vzdrži najdlje. Po več kot 30 letih prizadevanj in predlaganj različnih možnosti namakanja smo končno dosegli pripravljenost občin Ajdovščina in Vipava, ki prevzemata investitorstvo za projekt namakanja vseh melioracij na 2400 hektarjih. Smo v fazi zbiranja podpisov, ki se je zaustavilo na nekaj nad 30 %. Ali bomo dosegli prag, ni mogoče napovedati,« zaključuje Rajko Črv.

V slovenski Istri je suša praktično vsako leto

»Še pred nekaj desetletji so kmetje sadili zgodnjo spomladansko zelenjavo tudi na mikroklimatsko ugodne lege brez namakanja,« pravi Irena Vrhovnik. »Zgodnje breskve, hruške, češnje smo uspeli pridelati celo brez namakanja. Predvsem v 80. letih se je uredilo nekaj namakalnih sistemov. Pridelava na teh površinah je bila zelo delovno intenzivna, pridelalo se je veliko zelenjave, ki je bila namenjana slovenskemu in hrvaškemu trgu. Slovenska Istra je bila dobesedno vrt za Slovenijo. Njive z dohodkovno najbolj pomembno kulturo – paradižnikom, so bile od Črnega Kala do meje na reki Dragonji. Kljub velikim prizadevanjem pa se je dokončno uredilo le malo namakalnih sistemov – le za 326 hektarjev. Zato je danes na razpolago je le 170.400 kubičnih metrov vode v vseh malih akumulacijah in za mehkimi jezovi na reki Rižani. Klimatske spremembe so v slovenski Istri pomembno vplivale na strukturo pridelave. Danes brez zagotovljenega vodnega vira zelenjadarska ali sadjarska pridelava ni gospodarna. Kmetje brez vodnega vira so se usmerili v vinogradništvo in oljkarstvo, zelo intenzivne suše pa tudi tema dvema zelo odpornima rastlinama ne prizanašajo. Nekaj kmetov se je odločilo tudi za namakanje iz kmetijskega vodovodnega priključka. Kljub visoki ceni je z varčnim deficitarnim namakanjem to ekonomsko upravičeno. Kmetijske vodovodne priključke so si kot dopolnilni vodni vir uredili tudi nekateri, ki niso imeli dovolj vode iz obstoječih akumulacij in vodotokov.

Letošnja izjemno huda kriza s pitno vodo je zelo kmalu prizadela kmete. Po opozorilih za varčevanje je sledila še prepoved namakanja kmetijskih površin. In od pristojnih te dni nismo dobili podatka, kolikšen delež se res porabi v kmetijstvu. Predvidevamo, da malo, saj praktično vsi namakajo kapljično. Ali se zavedamo pomena samooskrbe?

V Italiji je huda suša, prav tako v Španiji, od koder uvažamo veliko zelenjave in sadja. Prav gotovo bodo najprej poskrbeli za lastno samooskrbo. Ali je potrebno, da so police v trgovinah prazne, da bomo razumeli pomen samooskrbe? Če bi po zdravi kmečki pameti najbolj pametno porabili vodo, bi jo najprej za pitje ter za pridelavo in pripravo hrane. Šele potem pride na vrsto vse ostalo: industrija, turizem … Pomislimo na Afriko, kjer lačni migrirajo in od lakote umirajo, ker ni vode in ker je zemlja vedno manj rodovitna. Na državnem nivoju je nujno potrebno poskrbeti za vodne vire, in to čim prej! Že sedaj ni dovolj kmetov in tudi starostna struktura ni ugodna. Voda je za zmanjšanje posledic suše najpomembnejši dejavnik, ne pa edini. Prizadevati si moramo tudi za povečanje humusa in pestro življenje v zemlji. Humusna tla lahko zadržijo veliko več vode, življenje v tleh pa poskrbi za večjo dostopnost vode in tudi hranil, zato se zmanjša potreba po namakanju.«

Pred nekrologom

Kmetje, naveličani obljub in problemov, niti sitnarijo ne več, zgolj še obupujejo nad državo in politiko – enostavno gredo v službo, da z zaslužkom ohranjajo minimalno kmetijsko dejavnost. Seveda se bo politika hvalila, koliko sredstev namenja kmetijstvu. Za mlade kmete je res precej vzpodbud, a so riziki preveliki in enostavneje je iti v službo kot prevzeti breme subvencij in preživetvene negotovosti. Kaj, ko bi ministri, sekretarji in birokrati plačevali zato, da lahko hodijo v službo in pri tem morda, če bi kaj ostalo, prejemali neko nadomestilo!? Se bodo morale sprazniti trgovske police, da bo kdo vendarle začel ukrepati? Predsednik vlade ve, da brez elektrike ni industrije, okoljski minister bi moral vedeti, da brez vode ni življenja, kmetijska ministrica pa, da brez vode ni pridelave hrane. V državah, od koder uvažamo enormne količine zelenjave in sadja, je tudi suša … In, če uporabimo še nekaj črnega humorja – v slovenski Istri in Vipavski dolini bodo letos divji prašiči brez koruze, srnjad brez radiča, jelenjad pa brez paše.

Polje Vipavski Križ pod Ajdovščino, lastnik posevkov je intenzivna govedorejska kmetija Simona Stibilja iz Ustij pri Ajdovščini. Koruza je visoka en meter, skoraj brez nastavka storžev, svilanje se sproti suši, kar onemogoča oplodnjo, število zrn na storž bo minimalno in ne bo pokrilo niti stroškov spravila. Škoda na posevku je 100 %. Pred koruzo je travnato strnišče, prvi odkos je dal 2,5 t/ha slabega sena, drugega odkosa in vseh nadaljnjih ni pričakovati, stroški pridelave pa so večji od vrednosti pridelka. Škoda je 100 %.