Pogovor z ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Matejo Čalušić

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je sredi oktobra pripravilo javni strokovni posvet z naslovom »Kmetijska zemljišča – steber prehranske varnosti!«, ki je bil posvečen ravnanju s kmetijskimi zemljišči, samooskrbi ter zagotavljanju prehranske varnosti v času potencialne krize. Za namen posveta je bila pripravljena tudi analiza oz. raziskava z naslovom »Prehranska varnost v izrednih razmerah«. Dober teden za tem pa smo se o tej temi oz. obširneje pogovorili z resorno ministrico Matejo Čalušić.

Ob zavedanju, da se nam obdelovalne kmetijske površine iz leta v leto zmanjšujejo, da imamo kljub modernizaciji kmetijske pridelave nezadovoljivo samooskrbo s hrano, da nas bremeni razdrobljena posestna struktura, da male kmetije ugašajo, žal tudi kakšna srednja …, sta tudi v uvodu omenjeni posvet in raziskava pokazala, da je naša preskrba s hrano lahko ogrožena.

O tem, kje trenutno smo, ministrica Mateja Čalušić pravi: »Že na začetku mandata sem želela razumeti, kaj pravzaprav imamo – kakšne usmeritve bodisi SKP, bodisi razpisov, bodisi kam kmetijstvo kot panogo usmerjamo in zakaj jo usmerjamo natanko tja. No, kaj imamo, je pokazal tudi nedavni posvet. Dejanska osnova je, da kmetijstvo prideluje hrano na tleh. To jemljemo kot samoumevno, češ saj to že imamo, to bo že nekdo uredil – tam bomo imeli zemljišča, tam bomo imeli kmeta, on bo tam delal in prideloval, mi pa bomo imeli hrano. A ni vse tako enostavno – enostavno niti ni bilo zbrati vse podatke. Ob tem, s kako ogromnim številom podatkov razpolaga ministrstvo, mi je bilo tudi nerazumljivo, da se pristop k analizi teh podatkov ni nikoli resno jemal in upošteval pri nadaljnjih korakih razvoja. Dejstvo je, da za trajno preskrbo s hrano potrebujemo tudi trajnostno kmetijstvo. Moje osnovno vprašanje je bilo – koliko kmetijskih zemljišč imamo in kaj je tisti najvišji cilj, ki ga kot država želimo doseči. Sta to samooskrba s hrano in prehranska varnost?«

»Kmetijska zemljišča izgubljamo, čeprav so izjemno omejen vir. Presek podatkov iz registra RKG-GERK iz 2012 in podatkov dejanske rabe iz leta 2022 kaže, da se je iz kmetijskega zemljišča v uporabi (KZU RKG-GERK) v pozidano (oz. sorodno) ali v zaraščeno zemljišče spremenilo 8568 hektatjev, to je 857 ha/leto (od tega 88 % travniških površin). Te površine ocenjujemo kot najbolj problematična izgubljena kmetijska zemljišča, ker so se v letu 2012 z gotovostjo uporabljala v kmetijske namene (za večino teh zemljišč so kmetje uveljavljali ukrepe SKP). Od leta 2010 do 2021 je prišlo do spremembe namenske rabe na skupni površini 16.732 hektarjev kmetijskih zemljišč v druge namenske rabe in 6194 hektarjev sprememb iz drugih namenskih rab nazaj v kmetijsko namensko rabo.«

»Del kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) se nahaja na območjih, ki so zaradi okoljskih vidikov deležna posebne obravnave, zato zanje veljajo določene omejitve rabe. Te so lahko naravne (nagibi, erozija, nadmorska višina, kakovost tal, lega itd.) ali zakonsko predpisane zaradi varovanja voda in ohranjanja narave. V strukturi rabe KZU trajni travniki in pašniki sestavljajo več kot polovico vseh KZU (56 %), temu sledijo njive (38 %) in trajni nasadi s 6 %. V povprečju EU-27 pa skoraj dve tretjini (63 %) vse KZU obsegajo njive, trajnih travnikov in pašnikov je dobrih 30 %, medtem ko trajni nasadi obsegajo dobrih 7 %. Skupaj imamo trenutno v uporabi okrog 500.000 hektatjev kmetijskih površin, na katerih se prideluje hrana. Za resno optimalno prehransko samooskrbo pa bi potrebovali en milijon hektarjev KZU. Najprej je tu pomislek oz. osnovno izhodišče, kako na teh pol milijona sedanjih KZU pridelavo optimiziramo, ne da bi jo intenzivirali. A trenutno za to, ob vseh izzivih, ki se nam dogajajo, nimamo najboljših pogojev. Je pa tu še nekaj manevrskega prostora, in sicer to, da imamo dejansko nekaj manj kot 700.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, torej še okrog 200.000 hektarjev zemljišč namenske rabe. Po drugi strani pa imamo tudi veliko gozdnatih površin, ki so še vedno kmetijska zemljišča, čeprav trenutno kot gozdna, ki bi jih bilo mogoče povrniti v stanje za pridelavo hrane v primeru nekih skrajnih dogodkov.«

Tudi 100-% samooskrba še ne pomeni popolne prehranske varnosti

»Zagotovo ne, še posebej ne v kriznih razmerah. Če vzamemo za primer živinorejo – smo samooskrbni na mesu in na mleku, a ne pri surovinah, ki jih potrebujemo (krma, gnojila, veterinarska zdravila …), saj to vse uvažamo. Dejansko smo samooskrbni glede na potrebe potrošnikov v trenutni dani situaciji. Ko pa se to stanje pretvori na neke izredne razmere, naj bodo to vremenske ujme, morebitne epidemije, nenazadnje vojna …, bi se moral ta sistem, ki ga imamo, zelo hitro prestrukturirati v drugačno obliko. Kaj to pomeni? Recimo pri mleku, ki ga pridelajo pridelovalci, smo 113-% samooskrbni. A smo izvozno naravnani. V primeru izrednih dogodkov se nam lahko zgodi, da bomo imeli zelo hitro presežke glede na lastno porabo, ki jih ne bomo mogli nikamor prodati. Za takšne primere nimamo niti plana A niti plana B, na kakšen način bi lahko te viške zelo hitro predelali. Mi nimamo predelovalnih obratov. Sistem, kakršnega imamo danes, nam je postregel s podatki, česa vse nimamo za takšne primere, nenazadnje pa tudi, česa nimamo za izboljšanje v vsakdanji, normalni situaciji. To so koraki, ki jih lahko storimo kot država, bodisi skozi zadružno ureditev, skozi javno službo lokalne prehrane (ali kakorkoli bi to že imenovali). V obdobju mirne krvi in trezne glave lahko razmišljamo o naših ciljih in snujemo načrte za njihovo dosego. Imamo recimo izkušnje iz katastrofalnih poplav, v katerih je država odreagirala in ukrepala. V tem primeru je šlo za lokalne dogodke, če pa se nam zgodi izredni dogodek na nivoju celotne države, vsem prebivalcem, pa država nima ustreznega mehanizma oz. ukrepa, da lahko tako hitro pomaga in po potrebi posamezne sektorje tudi prestrukturira.«

Imamo javno svetovalno službo v kmetijstvu. Nam ta lahko pove, kje, kaj in kako pridelati?

»Poslanstvo nekoč pospeševalne službe – na terenu jo še vedno kdo tako imenuje in je ostala dobro zapisana pri kmetih – tudi z njimi smo pred časom stopili v stik in v resno ter redno komunikacijo tudi v duhu reorganizacije javne svetovalne službe skozi vse zavode in vse svetovalce. Nikakor ne v duhu ukinjanja ali uničenja, kar je bil večni strah. Želimo zgolj dobro kmetu, ki potrebuje ta servis. Po vstopu v EU je ta služba dobila veliko administrativnih bremen in to predvsem zato, ker se ni nihče ukvarjal s tem, kaj je njeno osnovno poslanstvo. Tako so svetovalci postali enostavno preobremenjeni in vse bolj odmaknjeni od strokovnih in raziskovalnih inštitucij, katerih znanje naj bi prenašali na kmete. Po drugi strani pa naj bi svetovalci na terenu pridobili kar največ informacij, kaj se da in česa se ne da, kakšno je dejansko stanje, kje vidijo težave in izzive, ter to prenašali nazaj raziskovalni sferi, nenazadnje tudi državnim inštitucijam. Na primer, zakaj se v določene ukrepe kmetje ne vključujejo. To naj bi bil sklenjen krog izmenjave informacij, znanja in potreb. Tako kot si želimo trajno varovanih zemljišč, si želimo tudi ponovno vzpostaviti ta krog oz. to vlogo kmetijske svetovalne službe v njem.

Nekdaj je bil zadružni sistem organizator pridelave, nabave repromateriala, prodaje pridelkov in izdelkov …

»V celotnem sistemu prehranske verige kot take se nam dogaja, da verige ne delujejo. Mislim, da ne smemo pozabiti na nekdanji zadružni sistem, ki je bil dober, a smo ga v desetletjih, morda zaradi napačnega vodenja, nekako zanemarili. Prepričana sem, da še vedno lahko tisto, kar je bilo nekdaj dobro, implementiramo v sedanjosti in prihodnosti. Marsikdo od naših kmetov kljub naprednejšemu kmetijstvu ravno ta del oz. vlogo zadrug pri skupni nabavi in organizirani prodaji pridelkov in izdelkov, morda tudi organizaciji pridelave in predelave, pogreša. Vsa ta dela jim namreč vzamejo veliko časa, prikrajšan pa bi jim bil tudi marsikateri strošek in tudi časovno bi bili manj obremenjeni. Verjamem, da bi kmetje tak način sprejeli z odprtimi rokami. To je lahko tudi način, da v prihodnosti kmetijski sektor povežemo še bolje. Jaz osebno še vedno stavim na zadružno ureditev in nenazadnje imamo tudi nekaj primerov dobrih praks povezovanja zadrug. Glede na specifičnost in majhnost Slovenije bi nam že zdavnaj moralo odzvoniti, da se tudi glede konkurenčnosti, tako na domačem kot evropskem trgu, moramo povezovati na osnovi vzajemnosti, zaupanja in timskega dela. Te osnove so bile moje življenjsko vodilo že pred ministrovanjem in sem ga prenesla tudi v funkcijo ministrovanja. To so po moje osnove temelja družbe. Nenazadnje so nam te osnove pravzaprav vsem poznane iz vsakdanjega življenja – mladi se poročajo, poročamo, in si ob tem obljubimo “v dobrem in slabem”. In ta obljuba naj bi veljala tudi v zadružnem sistemu – v dobrem in v slabem. Pomembno pri tem je, da zadružni sistem za članstvo poskrbi tako takrat, ko nam gre vsem dobro, kot tudi takrat, ko nam gre slabo. To je tisti glavni višji cilj, ki v bistvu ne bi smel vseh verig pretrgati in bi moral biti naše glavno vodilo. V kmetijstvu in panogi kot taki menim, da bi zadružništvo moralo biti osnova. Zato želim s komunikacijo, s svojimi sodelavci, našimi pridelovalci in širšo javnostjo ter nenazadnje s potrošniki v vseh pogledih dvigniti nivo samega resorja, kmetijstva kot razvojne panoge, ki je ena ključnih v državi. Verjamem, da nam bo v prihodnosti to uspelo.

Je naš problem v tem, da ne vemo, kaj bi radi?

»Skupna evropska kmetijska politika nam ne sme biti ovira, temveč nam mora biti v pomoč na poti k razvoju kmetijstva, morebitnemu prestrukturiranju in nenazadnje k lastni samooskrbi in prehranski varnosti. Če pa sami doma ne vemo, kaj bi počeli, nam nobena politika in nobena sredstva ne bodo pomagala k temu, da bi se trajnostno razvijali. In kaj potem počnemo? Pogledamo levo, desno, vidimo, kako nas prehitevajo, kako recimo Hrvati kupujejo naša podjetja, kako recimo Avstrijci v ekološki pridelavi Slovenijo prehitevajo za nekaj desetletij … Najprej moramo doma razčistiti in se vsi skupaj pogovoriti in dogovoriti, kaj hočemo. Evropa nam daje le usmeritve, nudi neke ukrepe in njim pripadajoča sredstva (vzpodbude), ki jih vzameš ali ne vzameš. Osnovno izhodišče SKP in vseh javnih razpisov bi moralo biti enako kot v podjetništvu. Najprej razčistiti, kaj imamo, in nato, kaj potrebujemo za dosego nekega cilja. V primeru slovenskega kmetijstva bi nam nek “nacionalni dogovor” ali neka nacionalna strategija gotovo prišla zelo prav. V preteklosti se je s pripravo in sprejemanjem mnogih dokumentov, ki posredno ali neposredno zadevajo kmetijstvo, odlašalo in na koncu rokohitrsko pripravilo in sprejelo ter posredovalo komisiji. Ob tem marsikdaj brez ustreznega razmisleka, kaj dejansko želimo ali kakšne posledice bodo nastale. Ob tem niti nismo resorsko enotno nastopali izven naših meja. Na dolgi rok v tem trenutku, ko se formira nova evropska komisija, niti natanko ne vemo, v katero smer se bo usmerjalo kmetijstvo. Varovanje narave bo zagotovo obstajalo, a je ob tem še veliko drugih neznank. Če parafraziram eno misli nekdanjega predsednika ZDA JFK, ne sprašujmo se, kaj lahko EU naredi za nas, temveč kaj lahko mi z našim znanjem, izkušnjami in razmisleki naredimo za razvoj in s tem stabilno kmetijstvo v Sloveniji in Evropi. Torej, če bomo doma kot država našli prave rešitve za lastno kmetijstvo in s tem za prehransko samooskrbnost in varnost, tudi na nivoju Evrope ne bi smelo biti težav.«

Dovolj kmetijskih zemljišč pa je vendarle osnovni pogoj.

»Morda doslej ni bilo pravega pristopa, morda tudi ne zavedanja pomembnosti vprašanja samooskrbe in prehranske varnosti. Nadaljnja izguba kmetijskih zemljišč zaradi pozidave in zaraščanja predstavlja veliko tveganje za prehransko varnost. V izrednih razmerah pa se temu lahko pridružijo še dodatna tveganja, kot so: pomanjkanje delovne sile, semen, FFS, krme, veterinarskih zdravil, goriv, energije, vzrejnih živali, rezervnih delov za mehanizacijo …

Moje osnovno vprašanje je, kakšnega kmetijstva oz. kakšne prehranske stabilnosti si želimo za nas in naše zanamce. V zadnjih 15 letih je bilo pripravljenih ogromno dokumentov, besedil in analitik s strokovnimi podlagami, ki jih je treba pregledati in kar je dobro, nekako obuditi, saj ne vidim potrebe, da bi ponovno odkrivali toplo vodo. Morda vse to tudi vključiti v nek enoten dokument, za začetek vsaj v nek osnutek. Vsi sodelavci na ministrstvu, s katerimi sem se doslej imela možnost pogovarjati, pogrešajo nek tak nacionalni dokument. Morda je tudi to ena od poti, temeljev, kako nacionalno prehransko verigo povezati v stabilno in močno dobaviteljico hrane vsaj v javne zavode, ki si hrane sami dejansko ne morejo pridelati, so pa temelj naše družbe. V naslednjem koraku pa je možno to prezrcaliti tudi v prehransko verigo vseh ostalih potrošnikov v državi.

A če kmet ne bo imel zemlje, tudi ne bomo imeli kaj jesti. Moj glavni pomislek, ki bi moral biti tudi vodilo vse družbe, je: Kaj storiti v primeru, ko – bog ne daj, da bi se nam zgodilo – ne bo dovolj hrane za vse? Če danes ne razmišljamo o tem, na kakšen način bomo vzpostavili prehransko varnost in neodvisnost tako v izrednih kot nenazadnje normalnih razmerah, je vse zastonj. Ta razmislek bi nam moral dati neko strategijo slovenskega kmetijstva, ki bo tudi nekakšna podlaga pri vključevanju in sprejemanju ter implementaciji skupne evropske kmetijske politike na nivoju države. Tega nikakor ne smemo več početi iz rok v usta, iz danes na jutri, ampak ob zavedanju, kaj hočemo imeti v “shrambi”. Ker so kmetijska zemljišča temelj prehranske varnosti, kar pomeni od ključnih stebrov za razvoj države, je njihova trajna zaščita nujna, za začetek vsaj zaščita državnih zemljišč. In v to smer gre tudi razmislek o novi zakonodaji na tem področju.«