Pogovor z evropskim poslancem Francem Bogovičem

Letos obeležujemo 20 let članstva v Evropski uniji, hkrati pa smo tudi v volilnem letu v Evropski parlament (EP). Teh 20 let pa močno občuti, včasih pozitivno, še večkrat pa tudi negativno, slovensko kmetijstvo. Za Evropo je skorajda marginalno, za našo suverenost pa je slovensko kmetijstvo v vsakem pogledu ključnega pomena. In o tem smo govorili z evropskim poslancem Francem Bogovičem, ki je kar polovico preteklega 20-letnega obdobja v EP zastopal interese državljank in državljanov Slovenije, še posebej pa slovenskega kmetijstva. Letos zaključuje svoj drugi poslanski mandat.

Kaj je najbolj zaznamovalo ta dva vaša mandata?

Nedvomno so oba mandata zaznamovale različne krize in odzivanje EU nanje, od gospodarske krize, ruske zasedbe Krima, do migrantske krize in brexita. V času epidemije se je prvič začelo na glas govoriti o strateški suverenosti EU. To je bila velika streznitev in prvi zelo resen odmik od globalizacije k samozadostnosti na vseh področjih. Nato je sledil nov šok – vojna agresija Rusije nad Ukrajino, ki je povzročila energetsko krizo v EU in posledično visoko inflacijo, grozila pa je še prehranska kriza. Prehranska varnost je naenkrat postala strateška, čeprav smo nekateri že dolgo opozarjali in pozivali, da EU s svojimi državami postane prehransko samozadostna.

Ali je EU danes v boljši »kondiciji« kot pred desetletjem?

Svet je danes drugačen in bolj nepredvidljiv. Potekajo ekonomski, žal tudi vojaški spopadi. Zagotovo bi se države same bistveno težje soočale s temi izzivi, če ne bi bile povezane v EU. Veliko dela nas še čaka zlasti na področju konkurenčnosti kmetijstva in gospodarstva, ki ju določeni segmenti evropskega zelenega dogovora zelo obremenjujejo. Vendarle pa je Evropa najvarnejši kontinent, z ohranjeno naravo, dobro infrastrukturo, delujočimi javnimi storitvami, kakovostno in zdravo hrano, kar nam vse zagotavlja najvišjo stopnjo kakovosti življenja na svetu.

Je Slovenija izkoristila priložnosti, ki jih ponuja članstvo v EU?

Članstvo v EU nam je prineslo številne priložnosti za razvoj in modernizacijo našega gospodarstva, kmetijstva, izboljšanje infrastrukture in boljši dostop do mednarodnih trgov. Slovenija relativno dobro izkorišča prednosti članstva v EU, a storili bi lahko še več. Predvsem v Bruslju pogrešam večjo prisotnost slovenskih predstavništev, od gospodarskih, kmetijskih in lokalnih, ki bi se tako aktivneje vključevali v oblikovanje evropskih politik. Zakonodaja EU vpliva na 80 % nacionalne zakonodaje, zato je zelo pomembno, da se že pri izvoru vključimo v njeno oblikovanje.

Ste edini evropski poslanec iz Slovenije v odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja (AGRI) oz. praktično edini zagovornik slovenskih kmetov v Bruslju.

V obeh mandatih sem bil član odbora AGRI, obakrat edini poslanec iz Slovenije. Že v prvem mandatu sem pričel voditi iniciativo »Pametne vasi«, ki odgovarja na izzive poseljenosti in gospodarske aktivnosti podeželja. S svojim delom v tem odboru sem vztrajno pozival k realnejšim rešitvam za področje kmetijstva in prehranske varnosti v Evropi – k zdravi kmečki pameti. Pomembno je, da slovenske kmete v EP zastopa nekdo, ki je sam kmet in je tudi v Bruslju dobro poznan. V minulih letih sem zagovarjal interese slovenskega kmeta in podeželja ter opozarjal na zeleno-ideološke nesmisle, ki so v kot stiskali slovenske in evropske kmete. Upam, da bom svoje poslanstvo lahko opravljal tudi v prihodnje.

NEJEVOLJA KMETOV JE RAZUMLJIVA

Zelo aktivni ste bili tudi pri novi zakonodaji o trajnostni rabi pesticidov, saj je t. i. uredba SUR med kmeti dvignila veliko nejevolje.

Že od vsega začetka sem nastopil ostro in dejal, da bruseljski birokrati ne smejo odločati, kje v Sloveniji lahko ali ne smemo škropiti. Za Slovenijo je bila predlagana absolutna prepoved uporabe pesticidov na kar 41 % kmetijskih površin, kar bi pomenilo bistveno zmanjšanje pridelane hrane po posameznih segmentih. Na določenih območjih Nature 2000 bi morali posekati cele vinograde, sadovnjake, nasade oljk, idr. To je nedopustno in popolnoma nesprejemljivo, saj bi bistveno zmanjšalo samooskrbo s hrano v Sloveniji. Kot veliko zmago si štejem, da sem tudi sam prispeval k temu, da je prišlo najprej do zavrnitve predloga v EP in nato tudi do umika predloga s strani Komisije.

Velikokrat slišimo očitke javnosti, da EU porabi preveč denarja za SKP. Ali se s tem strinjate?

SKP je najstarejša skupna politika EU. Kmetijsko politiko in hrano bomo vedno potrebovali, gre za strateško dobrino. Delež financiranja za SKP je trenutno res okoli 30 % evropskega proračuna, vendar je to le okoli 0,3 % BDP EU, kar je premalo za tako pomembno politiko, kot je kmetijska. To je npr. sedemkrat manj, kot so zahteve zveze NATO do svojih članic za zagotavljanje vojaške varnosti.

PREVELIK VPLIV ZELENE IDEOLOGIJE

Evropski zeleni dogovor in strategija Od vil do vilic nista ravno v korist kmetov. Kakšen je vaš pogled na to? Ali je tudi to botrovalo k množičnim protestom kmetov po Evropi?

Pred petimi leti so imeli velik vpliv na evropske volitve podnebni aktivisti, na čelu z Greto Thunberg. Posledično je prišlo do prevelikega vpliva zelene ideologije na delo Evropske komisije, ki jo je poosebljal nizozemski komisar Frans Timmermans. To se je odražalo tudi v predlogih, ki so bili velikokrat uperjeni proti kmetom. Protesti evropskih kmetov, ki jih podpiram, so vsekakor upravičeni, saj naslavljajo zahteve, ki so življenjskega pomena za njihov obstoj. Olje na ogenj nezadovoljstvu prilivajo še nespametna okoljska pravila, ki jih sprejema EU in posamezne države. Mnogokrat nas je bilo poslancev z zdravo kmečko pametjo premalo, da bi vse norosti uspeli ustaviti, zato ni bilo presenečenje, da so se po evropskih ulicah zgodili protesti.

»Če je bilo 2019 leto »zelene« Grete Thunberg, je lahko 2024 leto jeznih kmetov.«

Je EU naposled le prisluhnila pozivom kmetov?

Vztrajno opozarjanje na probleme je botrovalo temu, da je EU vendarle začela prihajati naproti zahtevam kmetov. Komisija je tako pred kratkim predlagala korenite spremembe uredb SKP, ki zmanjšujejo okoljske zahteve za kmete in smo jih v EP že potrdili, uveljavljene pa bodo jeseni. Gre za spremembe standardov za dobro kmetijsko in okoljsko stanje zemljišč (DKOP), ki bodo državam omogočile opustitev ukrepa obvezne prahe, omilitve pri obveznem kolobarju in večjo prožnost pri ukrepu obvezne ozelenitve, kar kmetom povzroča ogromno težav. Najodgovornejši na ravni EU so torej slišali kmete. Nevladniki in zeleni ideologi nam očitajo, da je to le nabiranje glasov pred volitvami. To ne drži! Ogrožanja prehranske varnosti si v EU enostavno ne moremo privoščiti.

Zmanjšalo naj bi se tudi število kontrol na kmetijah?

Za večino slovenskih kmetov je zelo dobrodošla sprememba, ki določa izvzetje kmetijskih gospodarstev do 10 ha obdelovalnih površin iz nadzora pogojenosti in kazni. Kmetje tako ne bodo deležni dodatnih kontrol s strani nadzornih organov. Potem je tu še izvzetje upravičencev, ki hkrati prejemajo tako neposredna plačila na površino kot plačila iz naslova razvoja podeželja, iz pregledov navzkrižne skladnosti in kazni.

Kmete močno teži cenena uvožena hrana iz tretjih držav. Bo tudi politiko?

Obetajo se konkretne omejitve pri uvozu hrane iz Ukrajine, višje carine na hrano iz Rusije, trgovinski sporazum z državami Južne Amerike (Mercosur) je na mrtvi točki, pripravljajo se spremembe na področju verige preskrbe hrane v smeri zagotovitve bolj poštenega dohodka za kmete, itd.

VEČ ZDRAVEGA RAZUMA?

Bo morda v prihodnji sestavi Evropskega parlamenta več zdravega razuma?

Poleg birokratskih in okoljskih razbremenitev kmetov ter ustvarjanja enakovrednih pogojev na trgih mora v osrčje razprav o prihodnosti SKP priti tudi financiranje. Več sredstev bo potrebnih za krizno posredovanje, saj smo iz leta v leto priča pretresom na kmetijskih trgih in velikim elementarnim nesrečam. Določen poseg na kmetijske trge, večji nadzor nad cenami in poštena razporeditev dohodkov vzdolž vrednostne verige je nujna. Kmetijstvo potrebuje tudi nove sorte, ki bodo odporne na sušo, nove bolezni, škodljivce, zahteva se dvig kakovosti pridelkov. V kmetijstvu bo treba zmanjšati rabo FFS in gnojil ob hkratni zagotovitvi iste ravni prehranske varnosti. A vse to z znanjem in inovacijami, ne z ideologijo in prepovedmi! Upam, da bo v prihodnji sestavi EP še več zdravorazumskih poslancev in zdrave kmečke pameti, ki bodo lahko sprejemali najboljše rešitve za Evropo in Slovenijo.

Iz Bruslja poglejva v Ljubljano. Kako gledate na odnos aktualne Vlade RS do kmetijstva?

V Sloveniji nam manjka predvsem strateškega razmisleka, kaj od slovenskega kmetijstva sploh želimo. Ker tega ni, se zlasti leve vlade, podobno kot drugod, tudi na področju kmetijstva zatekajo k ideologiji. Tako smo priča neustavni noveli zakona o KGZS, fiasku z neživljenjsko novelo zakona o zaščiti živali, pred tem so kmetom na Ljubljanskem barju skoraj prepovedali košnjo in tako ogrozili njihov obstoj. Potem je tu še obdavčenje OMD plačil, povišanje pristojbin za uporabo gozdnih cest in visoki stroški surovin, ki kmete spravljajo ob težko prislužen dohodek.

Dohodek pa kmetom poleg aktualne politike jemlje tudi zverjad, naša vlada pa si očitno ne želi njenega aktivnega upravljanja.

Pri problematiki velikih zveri naša vlada na ravni EU npr. ne zagovarja čimprejšnjega znižanja statusa zaščite volkov, pač pa skupaj z nekaterimi drugimi državami zavlačuje postopek sprejemanja.

»Menim, da tako prezirljivemu odnosu naše oblasti do kmetijstva, kmetov in podeželja, še nismo bili priča!«

V katero smer naj se torej razvija slovensko kmetijstvo?

V Sloveniji pridelujemo zelo kakovostno hrano na okolju prijazen način. Ustvariti moramo večje zavezništvo med kmeti, predelovalno industrijo, trgovci in potrošniki, da bomo v prehranski verigi pošteno razdelili delež prihodkov. Danes kmetje dobijo bistveno premajhen delež od končne cene hrane. Popraviti moramo tudi odnos družbe do kmetijstva, da bodo mladi ostali na kmetijah, kajti brez kmetov ne bo hrane. Krepiti je treba tudi uporabo sodobnih tehnologij in novih metod kmetovanja, ki omogočajo večjo trajnost ob hkratnemu povečevanju produktivnosti. Te tehnologije moramo narediti dostopne zlasti malim kmetijam. Krepiti je treba tudi enotnost med kmetijskimi organizacijami. Kmetje bodo veliko bolj slišani, če bodo govorili z enim glasom. Nepotrebni in škodljivi se mi zdijo spori med različnimi skupinami kmetov (hribovci/ravninci, ekološki/konvencionalni), saj je dovolj prostora za vse. Vendarle pa se moramo zavedati, da veliko večino hrane pridelajo kmetje po integrirani in konvencionalni pridelavi.

Za prihodnji razvoj kmetijstva je ključno, da se kmetijska politika pripravlja in oblikuje zgolj in le v dialogu s kmeti. Nič o kmetu brez kmeta!