Uporabite slovenski les – izdelajte si lesene vile
V navado nam je prešlo, da je vreme izgovor, kadar želimo spremeniti temo pogovora oz. nam vsebina pogovora s sogovorcem ni povšeči. Tega je še posebej vešča politika, ki to počne bolj inovativno in subtilno – s podnebnimi spremembami, ki so menda krive prav za vse. Celo za pretekle odločitve teh in onih politik. Podnebne spremembe se nam dejansko dogajajo in nam povzročajo negotovost, politiki pa hočeš nočeš pravzaprav pridejo kar prav. Medtem ko nam mediji prikazujejo vojno po svetu in opustošenja orkanov Helene, Miltona … ter nam sugerirajo, da se vse to lahko zgodi tudi pri nas, ne opazimo, kaj nam politika ušpiči pred našimi očmi.
Zakaj to omenjam? Ker imamo v obravnavi predlog ovrednotenja nepremičnin, ki je bil te dni prav po tihem dan v obravnavo s prav kratkim rokom za dajanje pripomb. V tem trenutku se ta predlog sicer marsikomu zdi nepomemben. Nekaterim, ki nepremičnine prodajajo ali kupujejo, pa pomemben. Zagotovo bo predlog slej ko prej prerastel v »Miltona« in se sprevrgel v obdavčitev nepremičnin. Po izkušnjah – v skladu z neoliberalno doktrino šoka – seveda ne bo šokiral najbogatejših, temveč zagotovo le »rajo«. In ta bo spet vse mirno požrla, tako kot smo požrli »ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja«, ki je spremenila le naslov malhe, v katero leti denar. Seveda jemlje revnim in bogatim enako, ter ne le tistim, ki so to želeli, ampak vsem. Da ne omenjam spremembe bonitetnih točk kmetijskih zemljišč in gozdov. Birokrati so sicer »bele ovce na Krasu« vendarle razpoznali za navadno kamenje. Ob dragih in dolgotrajnih postopkih pa se menda pustijo prepričati v spremembo še kakšni anomaliji.
In če smo pri kmetijstvu, kje je že tistih 16 zahtev kmetov iz lanskega leta ter kje so odgovori nanje? Kje so stanovske organizacije kmetov? »Bes, djaur!« še krik iz valóv, iz mokrih je Save grobóv — potem pa vse tiho je bilo … je zapisal Anton Aškerc v Brodniku.
No, ena od manir današnje politike je tudi ta, da je že skoraj vsak njihov dogodek zaprt za javnost. Javno je le fotografiranje pred ali po dogodku s kratko izjavo. Če pa so politiki povabljeni na kakšen dogodek, tja ne pridejo, da bi poslušali, temveč zgolj da nasadijo nekaj rožic in gredo. Od današnjega »Svobodnega« neoliberalizma v naši politiki namreč res ni pričakovati kaj drugega. Da bo vse v novodobnem duhu Salonske levice in Socialne demokracije, pa seveda vsem enako – najrevnejšim in najbogatejšim. Minister Boštjančič nam obljublja zakon o obdavčitvi nepremičnin – in za tega se bojim, da bo »Milton«, ki bo v današnji politični maniri jemal najrevnejšim in tistim, ki delajo, ter dajal najbogatejšim oz. tistim, ki služijo s kapitalom, in ne z delom.
Zgolj z delom pa lahko služi kmet. A »politika in morala si nista sorodni«, pravi eden od citatov italijanskega renesančnega humanista, politika in filozofa, ki velja za očeta sodobne politične teorije. To je bil Niccolo Machiavelli, ki je dejal tudi: »Vse udarce je treba zadati naenkrat, tako da manj bolijo, ker jih je manj čutiti.« No, naši odločevalci nas mrcvarijo desetletja, verjeto zavedajoč se, da nenehna bolečina človeka otopi. In potem slej ko prej lahko počneš z njim, kar hočeš. »Iztisnili te bomo do praznega, nato pa te bomo napolnili z nami,« je zapisal George Orwell v znamenitem romanu z naslovom 1984, ki govori o popolni kontroli in vseprisotnem in vsevidnem Velikem bratu. Orwell je omenjeno delo napisal leta 1949, kmet pa je »velikega brata«, ki vse vidi in je vseprisoten, dobil v manj kot pol stoletja zatem. Neoliberalna politika, ki pustoši po svetu od 70. let prejšnjega stoletja, je svoje temelje iskala pri t. i. fiziokratih iz 18. stoletja. Ti so poudarjali pomen produktivnega dela (kot vira narodnega bogastva) in svetost lastnine. Po njihovem naj bi bogastvo narodov izhajalo izključno iz vrednosti, ki jih ustvarja kmetijstvo, zato bi morali imeti kmetijski proizvodi visoke cene. A delali so kmetje brez lastne zemlje, dobičkov pa naj bi bili deležni lastniki zemljišč. Sodobniki fiziokratov pa so bili t. i. merkantilisti, ki so učili, da se vrednost družbenih proizvodov ustvari na prodajnem mestu, ko prodajalec izdelke zamenja za več denarja, kot so bili vredni pred tem.
In kje je kmet danes? Izgleda, da bo slej ko prej tam, kot je bil v 18. stoletju, saj posredne sadove njegovega dela (kulturna krajina, biodiverziteta …) pobirajo drugi, neposredne dobičke pa trgovina. Politika pa neustrašno poskrbi, da torto poje kapital. Nekdanja socialistična oblast je imela v 60. letih prejšnjega stoletja velik strah pred »bečeskami« in jih je označila za strojnice v rokah kmetov. Pa je bil tisti strah neutemeljen. V poznih 80. letih pa se je izkazalo, da ima svojo moč pojav enih samih navadnih lesenih vil v množici na takratnem ljubljanskem Kongresnem trgu …