Slovenija, glede na celotno površino države, sodi med najbolj gozdnate države v Evropi. Kljub temu pa zaradi svoje majhnosti njeni gozdovi hranijo manj kot odstotek lesne zaloge v Evropi. Zato moramo z njimi še toliko bolj smotrno in odgovorno ravnati, z njimi gospodariti in jih upravljati. Da bi to omejeno bogastvo ohranili tudi za naše potomce, že vse od konca druge svetovne vojne z njimi upravljamo in gospodarimo na trajnosten, sonaraven način.

Med še posebej gozdnata območja v Sloveniji sodi kočevsko gozdnogospodarsko območje. Na robu tega območja nad Ortnekom in Karlovico z okoli 1000-hektarskim kompleksom gozdov že tri desetletja upravlja in zanj skrbi magister gozdarskih znanosti Črtomir Vilhar. Gozdna posest je bila v obdobju zadnjih 200 let deležna velikih posegov, od močne sečnje in pogozdovanja s smreko, kar je privedlo praktično do monokulture v sestavi drevesnih vrst. V zadnjih 70 letih pa se s premišljenimi ukrepi, žal tudi ob vse pogostejših vremenskih ujmah, z njimi upravlja in gospodari na sonaraven način, s poudarkom na pospeševanju pestrosti drevesnih vrst, primernih za to območje.

Črtomir Vilhar, v ozadju je zaradi bolezni umirajoči jesen.

Naši današnji gozdovi so rezultat dela naravnih sil (rastišča) in dosedanjega vpliva človeka z gospodarjenjem, v novejšem času pa tudi onesnaževanja in podnebnih sprememb. »Za razliko od proizvodnih procesov v industriji in celo v kmetijstvu imamo v primeru gozda opravka z živim, izjemno zapletenim sistemom,« za uvod pove Črtomir Vilhar in dodaja: »Dolgoročnost življenjskih in proizvodnih ciklusov še dodatno zakomplicirajo upravljanje in gospodarjenje v gozdu. Današnje delovanje gozdnih ekosistemov je odvisno od gospodarjenja v preteklosti, vključno z že odmaknjeno preteklostjo, ki jo lahko merimo celo v stoletjih. Čim bolj poznamo preteklo zgodovino gozda, tem uspešnejši bomo pri usmerjanju prihodnjega razvoja. Danes je za razvoj značilno naglo naraščanje družbenih zahtev do gozdov. Žal je hkrati opazno tudi slabšanje njihove biološke kondicije, v zadnjem času predvsem zaradi vremenskih ujm in posledičnih izbruhov škodljivcev in bolezni. Kot najboljšo možno rešitev slovensko gozdarstvo vidi v večnamenskem in sonaravnem oz. trajnostnem gospodarjenju in upravljanju gozdov.«

POGLEJTE VIDEO PRISPEVEK: Nasveti iz 1000 ha gozda

ZA PRIHODNOST JE TREBA POZNATI ZGODOVINO
»Gozdnogospodarsko območje Kočevje si ob izjemno visoki gozdnatosti zasluži posebno pozornost, posebno spoštovanje in nadvse odgovorno skrb za naprej. Nekdaj je bilo to območje redko poseljeno le na jugu in severu, v osredjem območju pa so tako kot danes prevladovali strnjeni gozdovi. V 14. stoletju so ga Ortenburžani začeli poseljevati z nemškim prebivalstvom. To podložniško prebivalstvo je smelo v gozdovih pasti živino, nabirati drva, les za gradnjo prebivališč in delno tudi hrano. Konec 15. stoletja pa prebivalstvo pridobi še pravico za izdelovanje suhe robe in krošnjarjenja. S tem se je že začela proizvodna funkcija gozdov in z njo odvisnost prebivalstva od gozdov. Zaradi teh pravic prebivalstva je bil leta 1406 izdan Ortenburški gozdni red, ki naj bi omejil prekomerno izkoriščanje gozdov in ohranil trajnost prihodkov od gozda gospostvu (Ortenburžanom). V naslednjih stoletjih se je lastniška struktura gozdnih posesti nenehno spreminjala in izoblikovalo se je več strnjenih velikih gosposkih veleposesti in še mnogo več močno razdrobljene kmečke male posesti. Med 14. in 17. stoletjem so na tem območju delovale številne fužine, ob razvoju obrti pa so bili ob potokih postavljeni mlini in žage venecijanke, ki so razžagovale les iz bližnjih gozdov.
Predvsem fužinarstvo je z veliko porabo lesa močno vplivalo na razvoj gozdov. Velik porabnik lesa pa so bili tudi steklarstvo (glažute) in obrati za izdelavo pepelike. Konec 18. stoletja se je izjemno razvilo oglarstvo. Oglje so pridobivali iz ostankov sečnje listavcev in ga izvažali v zahodne dežele za potrebe železarstva. Posamezne družine, ki so se ukvarjale z oglarstvom, so se praktično selile po gozdovih in kuhale oglje.
Nastajali so celi goloseki ali frate, od koder izhaja tudi izraz »fratarjenje« za takšen način gospodarjenja z gozdovi. Frate, ki se niso uspele naravno obnoviti, so potem pogozdili s smreko.

Dober hektar površine semenskega sestava je pred leti poškodoval vetrolom, zdaj pa je Vilhar zelo zadovoljen z naravno obnovo.

Ob prihodu železnice na Kočevsko pa se je ob ostali industriji začela razvijati tudi lesnopredelovalna industrija. Veleposestniki so začeli posodabljati stare in graditi nove velike žage. V Rogu je recimo veleposestnik Auersperg postavil eno največjih žag s kar 13 polnojarmeniki. Postavil pa jih je še več in jih dajal v najem skupaj s pogodbo o prodaji lesa za žago na panju v svojih gozdovih. Tako velika sečnja in poraba lesa sta privedli v nujnost načrtovanja gospodarjenja z gozdovi – pojavijo se prvi gozdnogospodarski načrti. Pri Auerspergu načrtovanje vodi dr. Leopold Hufnagel, pri posesti Kosler pa lastniki skupaj s strokovnjaki Goedererji.
Razcvet lesnopredelovalne industrije povzroči tudi odpiranje gozdov z gozdnimi cestami, celo z gozdno železnico, cena iglavcev pa je postala še enkrat višja od cene listavcev. V načrtovanju je to pomenilo dodaten vnos iglavcev, predvsem smreke, v gozdove, kar je privedlo do praktično monokulturnih gozdnih posesti.
Po razpadu Avstro-Ogrske pa pride do svetovne gospodarske krize in tudi do propada dobršnega dela lesnopredelovalne industrije na tem območju. Leta 1937 so bili z agrarno reformo v veliki meri razlaščeni tudi veleposestniki, ob koncu druge svetovne vojne pa sledi nacionalizacija, a še vedno se ohranja razdrobljeno malo kmečko posest. Do leta 1952 beležimo največjo »domovinsko sečnjo« z obvezno oddajo lesa iz zasebnih gozdov. Leta 1953 se na tem območju »tradicionalnega gozdnogospodarskega načrtovanja« ponovno začne sistematično urejanje gozdov.

UVAJANJE TRAJNOSTNEGA GOSPODARJENJA
»Že bežen pogled na zgodovino Kočevske pove, da je to zgodba o ljudeh, ki so vezani na gozd – proizvodna funkcija gozdov je gibalo splošnega razvoja tega območja. Napredni slovenski gozdarji so po vojni oblikovali gozdnogospodarska območja kot okvir za zagotavljanje trajnosti donosov v gozdovih, dimenzioniranju in ustrezni tehnologiji lesne industrije ter skladnemu razvoja gozdarstva. Gozdnogospodarski načrt za obdobje 1971–1980 je oral ledino v uvajanju strategije trajnostnega in hkrati gospodarnega ravnanja z gozdom. Njegova naloga je bila podati ekonomsko osnovo za pospeševanje gozdne proizvodnje, izboljšanja biološkega stanja gozdov, tehnične opremljenosti in seveda gradnje gozdne infrastrukture s cestami in vlakami. Načrt je moral upoštevati tudi razvoj lesnopredelovalne industrije v območju in druge potrebe po lesu. Še posebej je moral obravnavati pomen gozdov pri oblikovanju kulturne krajine, njihovo zaščitno oz. varovalno vlogo naravnega ravnovesja v prostoru, pomen za turizem, lovstvo, rekreacijo … Danes bi temu rekli, da mora zadostiti vsem funkcijam gozdov (ekološki, socialni in gospodarski) oz. večnamenskemu trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi.
Izkazalo se je, da je kljub relativno visokim predpisanim sečnjam to obdobje prineslo bistveno povečanje lesnih zalog, k čemur so pripomogla velika vlaganja v obnove, nego in varstvo gozdov. Prvič in zadnjič je bila s tem načrtom izdelana tudi natančna območna lesna bilanca, ki se je nanašala na žagarske obrate in z njimi povezane potrošnike lesa. V tem času so bila na tem območju večja lesnopredelovalna podjetja: Inles Ribnica z obratoma Loški Potok in Sodražica s programom porabe hlodovine iglavcev. Lik Kočevje z obratom v Podpreski je porabljal tako hlodovino iglavcev kot listavcev za izdelavo plošč za pohištvo z vse večjim poudarkom na predelavi hlodovine bukovine, ki je je več na jugu območja. Hoja iz Ljubljane je imela žagarski obrat v Robu (sever območja), Stolarna Dobrepolje pa je hlodovino listavcev porabljala za izdelavo stolov. Seveda ne smemo pozabiti še na tradicionalno obrt – izdelavo suhe robe, ki se je tedaj tržila prek KZ Velike Lašče in podjetja Dom iz Ljubljane. KZ Velike Lašče je imela v tistem obdobju 55 % prihodkov samo od suhe robe. Območna bruto bilanca okrog 250.000 m3 na leto posekanega in porabljenega lesa od Turjaka do Kolpe je bila v tem načrtu natančno razdelana tako po izvoru lesa kot po njegovi tehnični uporabnosti. Gozdarji tistega časa so se zavedali, da je lesna industrija odvisna predvsem od domačega lesa in seveda obratno, da je gozdarstvo odvisno od tistih, ki lesu dodajajo vrednost. Takšno območno ekonomsko povezovanje je povečevalo domači družbeni proizvod, izvoz izdelkov, tehnološki napredek in zagotavljalo sredstva za vlaganja v gozdove.«

Ob gospodarskih gozdovih (v ozadju) so v okviru posesti tudi varovalni gozdovi (levo v ospredju) na južni legi.

KORAK NAZAJ

»Tudi naslednji načrt za obdobje 1981-1990, potrjen je bil šele leta 1986, je gradil na povezanosti in soodvisnosti gozdarstva in lesarstva. Kljub temu, da se je v tem obdobju povečevala skupna površina gozdov, povečevala lesna zaloga, prirastki, da se je razvila tudi predelava manj kakovostnega lesa, še posebej lesa iglavcev iz redčenja drogovnjakov (t.i. tramarija), je bila usklajenost lesne industrije in gozdne proizvodnje ugodnejša v sedemdesetih letih. V osemdesetih se je povečevala količina lesa iz naslova nege gozdov, čemur nista sledila predelovalna industrija in suho robarstvo in ob koncu obdobja se je iz območja že izvozilo okrog 30% manj kakovostnega lesa. Načrt za obdobje 1991-2000 ob kompleksnejšem dojemanju vplivov gozdov na okolje ter novim zahtevam družbe daje večji poudarek drugim funkcijam pred proizvodno, ki jo nekoliko zanemarja, čeprav pravilna proizvodna funkcija ne omejuje ostalih in jim je celo v pomoč. Kar se proizvodne funkcije tiče, je bil to korak nazaj. Zmanjšuje se količinska in vrednostna proizvodnja, letne sečnje, zaradi prekasnega in prepočasnega pomlajevanja se proizvodna doba povečuje, sestoji se starajo, kakovost debel pada, prestari sestoji pa izgubljajo pomlajevalni potencial. Nekatera drevesa so že tako stara, da ne rodijo več semena, še posebej bukev. S strategijo, ki jo uvaja ta načrt, se stanje samo še slabša. Kot da smo gozdarji opustili naš lastni postulat po trajni optimalni proizvodnji, lesarji pa so ob manjših količinah in slabši kakovosti lesa sočasno izgubili še trg nekdanje Jugoslavije.«

Grapo na območju, imenovanem Pri debeli bukvi, je leta 2014 močno prizadel žled, a se gozd v njej obnavlja po naravni poti. Kot pravi Črtomir Vilhar, zagotovo tudi po zaslugi okoli 200 let stare, danes že odmrle bukve, ki se je ponašala z okoli 20 m3 lesne mase. »Žled jo je dokončno pokončal, mi pa smo se odločili, da jo iz spoštovanja do njene veličine prepustimo naravi.«

NEGOTOVA PRIHODNOST
»Opuščanje izvajanja dobro zastavljene doktrine trajnostnega razvoja gozdov s konca 60-ih let, je po letu 1990 povzročila tudi stagnacijo gozdarske stroke in s tem povezanost gozdarske operative z drugimi inštitucijami (fakulteta itd). Podobna usoda je doletela tudi lesarstvo. Od Turjaka do Kolpe je še veliko žagarskih obratov, nekateri se posodabljajo, suho robarstvo še ni zamrlo, industrija in trg sta za kakovosten les in izdelke vedno pripravljena in na nas gozdarjih je, da idejo trajnostnega upravljanja in gospodarjenja z gozdovi izpeljemo. Nikakor pa ne smemo večnamenskega trajnostnega upravljanja in gospodarjenja z gozdovi razumeti, kot, da nam ni potrebno storiti ničesar, ker bo namesto nas vse opravila narava sama. Pred nami je novo obdobje, a vprašanje je ali nas je preteklost dovolj naučila. Veliko vprašanje je tudi, ali je bila današnja mlada generacija gozdarjev še deležna takšnega prenosa znanj (teoretičnih, operativnih) kot jih je imela moja generacija iz 80-ih let v katerih smo študirali. Bojim se, da bo tej in bodočim generacijam moderna tehnologija (digitalizacija) in vsiljena birokracija predvsem izgovor, da jim ne bo treba oziroma ne bo “časa” za v gozd. Da bodo videli le gozdove z aero posnetkov, ne pa dreves, ki so nosilni element gozdov in njih raznolikosti, tudi trajnosti če želite.«

Območje nad gozdno cesto se težko pomlajuje samo, v ozadju so tudi drevesa v slabem biološkem stanju, pod cesto pa je še nekaj dreves, ki bodo vsak čas prestara. Potrebna bosta golosek in umetna obnova s sadnjo listavcev in iglavcev, ker gre za sicer dobro rastišče na severni legi.

UPRAVLJANJE GOZDNE POSESTI KOSLER
»Gozdna posest, ki jo upravljam v imenu in za račun njenih lastnikov je v preteklosti doživela enako usodo kot ostale posesti na Kočevskem območju. Gozdovi te posesti so bili v 19. stoletju izsekani, sadilo se je iglavce, predvsem smreka. V prvi polovici 20. stoletja so tako prevladovali mladi gozdovi. Prvi načrt beležimo v letu 1902 in tedaj je bila povprečna lesna zaloga 120m3/ha, delež iglavcev pa kar 98%. Do druge vojne so bili izdelani štirje gozdarski načrt vključno z zadnjim leta 1941. Gospodarilo se je z sistemom 20-letnih dobnih razredov z obhodnjo oziroma proizvodno dobo 80-100 let. Iz ohranjenih zapisov je razvidno tudi, da je po letu 1930 lesna zaloga sestojev padla iz 187 m3/ha na 176 m3/ha. Pri gospodarjenju s to posestjo je šlo za močan vpliv t.i. nemške šole s profitnim ciljem in premajhnim deležem nege gozdov. V obdobju od 1945 do 1960 (planska leta) se je uvedla prebiralna sečnja in se opustilo oplodno gospodarjenje s čimer so bili dani pogoji za izboljšanje biološke stabilnosti gozdov. V tem obdobju se je lesna zaloga povečala za 30%, povečal pa se je tudi delež listavcev. Obdobje po 60-ih letih prinese spreminjanje gozdnogojitvene misli in stalnega dopolnjevanja načrtovanja tako v teoriji kot praksi. Lesne zaloge so se povečale na 300m3/ha, delež listavcev pa se je povečal na 15%. Upada delež jelke (hiranje) in zmanjšuje se delež umetne obnove s sadnjo smreke. Po 70-ih letih se povečujejo škode po parkljasti divjadi, ponekod celo kritično, kar je povzročilo velike težave pri naravnem pomlajevanju. Ob gospodarski funkciji se je pričelo tudi konkretno načrtovanje drugih funkcij gozdov. Zadnjih trideset let, odkar upravljam te gozdove, sledimo načelom trajnostnega gospodarjenja z gozdovi postavljenimi že v 60 in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Pri delu in proučevanju razvoja omenjene gozdne posesti so mi v veliko pomoč stari dokumenti, načrti, izkušnje nekdanjih načrtovalcev (Hufnagel, Goederer, Kosler), znanja, ki so mi ga predali klasiki našega gozdarstva ,profesorji Mlinšek, Gašperšič in Kotar. Med drugim so bili ti naši učitelji izjemno zaslužni, da je slovensko gozdarstvo leta 1987 gostilo IUFRO kongres, na katerem se je praktično cel svet priklonil izjemnemu pristopu našega gozdarstva z sodobnimi koncepti pri gospodarjenju z gozdovi. Seveda pa brez izjemnega posluha lastnikov vseh generacij gozdne posesti za trajnostno gospodarjenje in pa čedalje boljšega sodelovanja z javno gozdarsko službo, Zavodom za gozdove Slovenije (še posebej pri načrtovanju), ciljev trajnostnega in večnamenskega gospodarjenja s posestjo ne bi bilo mogoče zasledovati. Na ta način, kljub vse večjim in pogostejšim vremenskim ujmam (žledolom, vetrolomi, izbruhi bolezni in škodljivcev, prekomeren stalež parkljaste divjadi pa tudi zveri) in nestabilnemu trgu gozdnih lesnih sortimentov v celoti izvajamo redno letno sečnjo, močno povečujemo delež listavcev, v celoti izvajamo vsa negovalna dela, pomlajujemo in saniramo v neurjih poškodovane gozdove tako z naravno kot z umetno obnovo. Z vsakokratnim detaljnim, načrtom po oddelkih tudi dokončno izpopolnimo še manjkajočo infrastrukturo (vlake, skladišča). Vse kakovostne sortimente uspemo prodati domačim predelovalcem, le nekaj manj kakovostnega lesa izvozimo, ker ni domače predelave. Gozdno posest seveda sestavljajo tudi večje jase s travinjem, ki jih redno vzdržujemo s košnjo (včasih kosijo bližnji kmetje ali pa lovski družini) in na ta način damo hrano tudi divjadi, da je poškodb v gozdu nekoliko manj in da je pritisk divjadi na okoliške kmetijske površine vsaj nekoliko omiljen.

Dobra dva hektarja gozda je vetrolom leta 2017 tako poškodoval, da je bil potreben golosek, gozdarsko mulčenje terena in umetna obnova s sadnjo plemenitih listavcev in smreke. A je divjad mladike že v naslednjem letu po sadnji skoraj popolnoma uničila. Zato je bilo treba poškodovano območje ograditi in dosaditi z novimi sadikami.

Danes imamo tako v teh gozdovih že okrog 380m3/ha lesne zaloge in gozdove v dobri kondiciji z že skoraj doseženo številčno enakovredno zastopanostjo listavcev n iglavcev. Nas pa močno skrbita usoda bresta in jesena, ki zaradi bolezni izginjata, podobno kot drugod po Kočevskem in Sloveniji. Skrbi nas tudi še kar naraščajoča populacija parkljaste divjadi.«

In GOZD JE ŽIVLJENJE!

Po celodnevnem druženju s Črtomirjem Vilharjem v gozdovih in z gozdovi me pravzaprav ne preseneča njegova zadnja misel, ki pravi: »Pomen gozdov je tako velik, da bi upravljanje z njimi počasi moralo preiti pod skupno skrb človeštva. Pri tem naj bi veljala prepoved povzročanja škode v gozdovih, načelo trajnostnega razvoja in upravljanja, načelo interdisciplinarnega večplastnega medsosedskega in tudi generacijskega sodelovanja vseh deležnikov. Seveda pa tudi načrtovanje gospodarjenja in upravljanja v tesni povezavi z lesno predelovalno industrijo ter ostalimi funkcijami, ki naj jih biološko stabilen gozd nudi družbi.« Prav za konec pa je dodal, da se kolikor se le da drži načela: »Delo je moja vera in meter je moja mera! In GOZD JE ŽIVLJENJE!«