V vasi Tišina na svojem domu jesen življenja uživata zakonca Marjeta in Alojz Bratkovič, ki sta te dni v družinskem krogu praznovala zlato poroko. Njuno življenje pa je prepleteno s čebelarstvom. Alojz je že kot kratkohlačnik začutil potrebo po humanem poslanstvu, saj se je vključil v PGD Tišina. Vrsto let je bil njegov tajnik in predsednik. Sedaj je gasilski veteran Gasilske zveze Tišina in se rad udeležuje veteranskih srečanj gasilcev in tekmovanj s staro ročno brizgalno. Za dolgoletno delo v gasilstvu je prejel vrsto priznanj in pohval. Sedaj svoje bogato gasilsko znanje in izkušnje prenaša na mlajši rod. Tudi Marjeta je pred mnogimi leti začutila, da lahko pomaga tistim, ki so pomoči potrebni. Odločila se je za delo v Krajevni organizaciji Rdečega križa Tišina – Gederovci. Vrsto leto je vodila krajevno organizacijo Rdečega križa in kar 50-krat darovala kri za potrebe soboške bolnišnice. S strani Občine Tišina je prejela občinsko zahvalo za dolgoletno delo na področju vodenja krajevne organizacije Rdečega križa Tišina – Gederovci. V zakonu sta se jima rodila sin Tadej in hčerka Tanja, ponosna sta na svoje tri vnuke in vnukinjo. Ob delu po službi sta zakonca Bratkovič vzljubila čebele, saj, kot sta nam razkrila, z roko v roki čebelarita že 40 let. Začela sta z dvema čebeljima družinama, sedaj pa jih imata že 40. Pridelujeta več vrst medu, prevozni čebelnjak pa imata v Tropovcih. Pridelani med prodajata tudi na domu. Marjeta iz domačega medu peče tudi medeno pecivo. Alojz se posveča vzgoji in hranjenju čebel, Marjeta pa mu pomaga pri točenju medu. Oba sta aktivna v Čebelarskem društvu Tišina. Zadnje dve leti sta sicer pridelala nekaj manj medu, saj je slabo čebelarsko letino krojilo vreme, spomladanska pozeba in druge vremenske nevšečnosti. Kot sta se pošalila, imata že 40 let medeno zakonsko življenje, saj so čebele njune najboljše prijateljice. Ko zaideta v čebelnjak in začutita brenčanje čebel, se počutita kot prerojena, brez čebel bi bilo njuno življenje pusto.

Jože Žerdin