Medtem ko evropske kmete v zvezi s škodami po zvereh, še posebej volku, po nekaterih državah podpirajo vlade, parlamenti ali pa vsaj njihove stanovske organizacije, pa je v Sloveniji kmet, rejec domačih živali in pridelovalec hrane, prepuščen samemu sebi. Največja stanovska organizacija Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije je na to temo nazadnje javno izrazila protest 8. januarja 2019, Sindikat kmetov Slovenije pa zaradi  slabega gospodarjenja s populacijo medveda in volka 26. aprila 2019 pred Ministrstvom za okolje in prostor. In potem – vse tiho je bilo! Rejci drobnice, govedi in konj pa so v obupu zaradi volčjih pokolov. Kmetijsko ministrstvo se ob tem ne oglasi, če pa se, potem državni sekretarji že desetletje rejcem predavajo o električnih pastirjih, visokih elektroograjah pastirskih psih … Ministrstvo za okolje in prostor, pristojno za zverjad, pa oškodovanemu rejcu pod nos vrže še krilatico ‘dobrega gospodarja’, in to ob tem, da je samo zelo slab gospodar z zverjadjo, saj z njo ne upravlja. Še bolj ponižujoč do kmeta pa je odnos birokratov. Naravnost nesramna je bila nedavna izjava uradnice z okoljskega ministrstva (ob napadih volkov na pašne živali v okolici Mojstrane) na eni od komercialnih televizij, ko je o volkovih dejala: »Ogrožajo ljudi pač ne.« O škodah in o tem, zakaj ni odstrela problematičnih volkov, pa taista predstavnica pravi: »Nismo bili uspešni pri iskanju razlogov za odstrel. Škode, ki nastajajo, niso kakšne resno visoke škode.« Halo! Za državne uradnike očitno res niso. Ne vem, zakaj potem oškodovani rejci na odškodnine čakajo mesece in mesece. Neocenjene posredne škode, ki je mnogo večja od vrednosti odškodnine za kadavre, pa ne dobijo nikoli povrnjene. In tudi zame kot davkoplačevalca sredstva, namenjena vzreji zverjadi, zaščitnim ukrepom pred napadi zveri, sredstva, namenjena soljenju pameti rejcem … niso mačji kašelj. Vse to mi namreč vsak dan sproti draži slovensko domačo hrano.

Obema ministrstvoma (okoljskemu in roko na srce tudi kmetijskemu) pa še kako prav pridejo okoljevarstvene organizacije (sofinancirane s strani države z davkoplačevalskim denarjem, tudi kmetovim) in nekatere prehranske multinacionalke, ki zahtevajo rejo zverjadi in zmanjšanje živinoreje v Sloveniji. Hkrati pa taisti ljudje hočejo imeti vsak dan na krožniku lokalno domačo hrano. Seveda mora biti pridelana z motiko in plevko, krave in ovce morajo jesti samo zelišča, prašiči pa želod … In bog ne daj, da bi bile živali v hlevu. Kmet pa naj dan in noč stoji na pašniku in golorok brani čredo pred plenilci. In spet tisti »ljubitelji narave« kmetom vsiljujejo rabo visokih elektromrež in ga podučujejo o pastirskih psih čuvajih. Potem seveda bentijo nad ograjami, ko želijo po najkrajši poti v gozd ali na vrh hriba, bentijo, če jih oblaja ovčarski pes, in tožarijo kmeta, če jih kosmati čuvaj črede ugrizne, potem ko so preskočili ograjo pašnika …

Vsakršno reševanje problematike okrog preštevilčnosti zverjadi in tudi divjadi je v Sloveniji postalo, oprostite izrazu, maratonsko nategovanje kmeta, pridelovalca tako propagirane in menda željene domače hrane. Ob tej priliki bom povzel tudi nedavno izjavo Borisa A. Novaka: »Gospod premier, svoboda je glagol, ne samostalnik. Ali, kot to z drugimi besedami pove ime vaše stranke: svoboda je gibanje, ne stanje. Torej …« Če prevedem te besede na temo škod po zverjadi, imamo žal stanje (bolje rečeno sedenje) pristojnih birokratov, giblje pa se zverjad. In to neovirano. Morda pa je prav v svobodi rešitev, morda se bosta volk in medved v svobodi razširila še v Prekmurje. Če se zgodi slednje, pa ne dvomim, da se pristojni ne bodo zganili. Močno namreč dvomim, da bo kmetijska ministrica prenesla pogled na mimo njenega vrta drveči volčji trop ali lomastenje medveda proti bližnjemu čebelnjaku. In če se to ne zgodi ter imajo nevladne okoljevarstvene organizacije takšno moč, kmetove stanovske organizacije pa so tiho, potem ne vidim razloga, da kmetje (ob vseh drugih težavah) ne bi ustanovili civilne iniciative za pravico do kmetovanja – do pridelave hrane.