V naših krajih je v navadi, da na dan Marijinega vnebovzetja (15. avgusta) v vinogradih postavljajo klopotce bodisi posamezniki bodisi člani različnih društev, najpogosteje vinogradniških. Ponekod, zlasti v Slovenskih Goricah in še kje, že na Jakobovo ali Anino (konec julija), v teh krajih pa običajno sredi avgusta. Tudi letos je bilo tako, in številnim vinogradnikom na Goričkem se je pridružil tudi Miran Erniša iz Tešanovec. S prijatelji je v družinskem vinogradu ob vznožju Jelovškovega brega v Suhem Vrhu na visok leseni drog postavil klopotec, ki nosi letnico 1984, torej šteje častitljivih 38 let. Kot pravi Erniša, je tako pri njih že skoraj štiri desetletja, in ob 40. postavitvi napoveduje velik dogodek. V tem času je klopotec na tem vinorodnem območju zamenjal že tri lokacije, a so ga postavili vsako leto. Tudi tedaj, ko je nekatere sredi vinogradov motil njegov zvok. Po postavitvi je po tradiciji tudi letos sledilo druženje. Z manjšimi popravki na lesu, ki ga razumljivo načenja zob časa, tudi Ernišev klopotec že vrsto let odganja sladkega grozdja lačne kljune ptic, z značilnim klopotom pa tudi simbolično naznanjuje prihajajočo jesen. Kot meni Erniša, gre za enega večjih klopotcev, saj vetrnice v dolžino merijo več kot štiri metre. Kot je v navadi, je klopotec narejen iz več vrst lesa: vetrnice so iz smrekovega lesa, njegovo ogrodje iz jesenovega ali bukovega, gred in kladivca iz akacijevega ali hrastovega lesa, deska, ob katero udarjajo kladivca, pa iz kostanjevega lesa. Brez košatega repa iz brezovih vej klopotec ne bi bil pravi klopotec.

Geza Grabar

Fotografija: Luka Valentin Grabar