Storilci pokolov pa še vedno prežijo

18 maja, 2023
0
0

Prejšnji teden se je v Beli krajini zgodil pokol ovac.
O njem za Kmečki glas poroča Boris Grabrijan, ki pravi: »Vedno, ko rejne živali napadejo zveri, je to za kmeta hud, boleč trenutek, saj pred seboj vidi trpljenje živali, za katere je skrbel, in seveda materialno škodo ter izničeno selekcijsko delo, za katerega se je trudilo več generacij. Pri napadu volka ali kar volčjega tropa na drobnico pa je situacija toliko hujša, saj običajno obleži veliko živali, ki se jih zveri po usmrtitvi niti ne dotaknejo več. Za hrano bi volku zadostovala že ena ovca ali koza, a lovski nagon ga žene dalje, da mori, dokler sam ne obnemore. V tem pogledu je napad rjavega medveda nekako „razumnejši«, saj praviloma ne mori prekomerno in ostane pretežno v okviru svojih prehranskih potreb. Ob prvomajskih praznikih je rejec manjšega tropa JSR ovc iz belokranjskih Adlešičev v dveh nočeh opazil napad zveri, a se je takrat posumilo na šakale, ki jih ljudje pogosto opazijo v bližini vasi. Že 4. maja zgodaj zjutraj pa je k hiši lovca v Gorenjcih pri Adlešičih pribežal del tropa belokranjskih pramenk, ki je bil na pašniku dobrega pol kilometra stran. Lovec je takoj opazil, da so živali prestrašene in iščejo zavetje pod lučjo, tudi na verandi hiše. Očitno je bilo, da so živali oklane, saj je bilo takoj povsod veliko krvi. Reagiral je razumno in nekajkrat ustrelil v zrak, da bi tako odgnal napadalce, nato pa poklical lastnika.«

TROP OGROŽENE PASME OVAC ZA OHRANJANJE ZVERI
»Iskanje ovc, ki so se razbežale v različne smeri, je trajalo ves dan in tudi prihodnje dni. Družini je pomagalo tudi več sosedov, a vseh živali v razgibanem in zaraščajočem kraškem svetu ni bilo mogoče najti. Mrtve živali so bile najdene v krogu 800 metrov od kraja pobega, žive pa tudi več kot 1,5 kilometra stran. Kraj napada so si ogledali tako kriminalisti kot izvedenci za zveri Zavoda za gozdove Slovenije in poklicni lovci, ki so bili enotnega mnenja, da gre za volka, saj so bili poleg tipičnih poškodb na živalih najdeni tudi odtisi šap. Odvzeti so bili vzorci tkiva in pričakovati je, da bo analiza DNK to dodatno potrdila. Izplen okrutnega pokola na pašniku nedolžnih ovc: ubitih devet živali, veterinar odredil evtanazijo treh ovc, na zdravljenju v hlevu je 10 ovc, katerih usoda je negotova, 14 plemenskih živali (med njimi vrhunski oven) je po tednu dni še vedno pogrešanih in upanja, da bi jih lahko našli, ni več. Uničen je precejšen del elektro ograje, saj je trop 79 ovc v času pregona podrl osemžično 106 centimetrov visoko elektro ograjo. Napad na trop, ki predstavlja gensko banko v živem, se je pasel dobrih 100 metrov stran od državne ceste in le 200 metrov od prvih hiš v vasi.
Belokranjske pramenke, ki so naša najbolj ogrožena pasma ovc, so bile pred dvema desetletjema in pol z velikimi napori ohranjene pred izumrtjem. To veliko bogastvo zaradi svoje specifične prilagoditve okolju, kjer jo ohranjamo, pa s tem še ni dokončno rešeno. V letu 2022 je po podatkih Biotehniške fakultete kotilo 519 plemenic te pasme. Lahko rečemo kar v svetovnem merilu, saj BP redimo v 24 tropih v Beli krajini, dva tropa sta na Goriškem in še dva na območju osrednje slovenske regije. Drugje te unikatne pasme ovc ni. Ta trenutek se je populacija te ogrožene pasme zmanjšala za (vsaj) 36 plemenskih živali – ki so bile vse visoko breje (kotitve pričakovane v drugi polovici maja). Po statističnih podatkih povprečen trop belokranjskih pramenk šteje 32 plemenskih živali, torej smo za ohranjanje biotske raznovrstnosti velikih zveri prispevali en cel trop pasme, ki ji grozi izumrtje – populacijam, ki štejejo manj kot 1000 živali, namreč grozi bližnje izumrtje.«

STORILCI POKOLOV PA ŠE VEDNO PREŽIJO
»Ekološko kmetijo Vučji ogrizek, ki redi tudi te živali, vodi mladi prevzemnik, edini v krajevni skupnosti Adlešiči, ki šteje nekaj manj kot 300 gospodinjstev. Kmetija je tudi edina v tem okolju, ki ima dva kmečka zavarovanca, ki sta oba pred leti zapustila varno mestno udobje za izziv življenja in dela v demografsko ogroženem območju s težjimi obdelovalnimi pogoji. Da je treba ohraniti bogastvo raznovrstnosti prostoživečih živali in rastlin tukaj, nihče ne dvomi, da pa je nujno ohraniti tudi še bolj ogrožene rejne pasme in v primeru neizogibnih izgub ustrezno nadomestiti škodo, pa prav tako ne bi smelo biti dileme. Ali pač? Finančna škoda bo le težko ustrezno povrnjena, izginule živali niso nikogaršnja odgovornost, več delovnih dni, porabljenih za iskanje živali in urejanje problema, je strošek rejca, najhujše pa so posledice takšnega dogodka. Sicer lahko vodljiv trop, ki je običajno neproblematično prehodil 10 kilometrov po državni cesti v spremstvu rejca in psa, je sedaj prestrašen in neobvladljiv, kmečka družina pa ob pogledu na številne poklane in poškodovane živali tudi ne more ostati ravnodušna. Veliko je odvisno tudi od nadaljnjih postopkov, odnosa odgovornih in pravične odškodnine.
Ob tem dodatno skrb vzbuja lanskoletna odločitev pristojnega ministrstva, da zniža doslej veljavne odškodnine za drobnico. Večina stvari v naši družbi se je v zadnjih dvajsetih letih podražila, po mnenju nekaterih pa naj bi se drobnica pocenila. Pravih informacij, kako so prišli do takšne ugotovitve, pa ni. O tem so se na ministrstvih (MNVP in MKGP) sicer pripravljeni pogajati, le časa za to v zadnjem letu dni še niso našli. Seveda naj bi bila potrpežljivost kmetov samoumevna, a prag sprejemljive tolerance za številne nabrane probleme na slovenskem podeželju je mogoče dosežen. Storilec/storilci zadnjega pokola pa še vedno prežijo tam nekje na gozdnem robu in …«


Te živali so imele svoja imena in svoje številke. (fotografija: Boris Grabrijan)

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

kAMAXKca jbdIkQY vs PRf iJnBO rrISoSBDJvpbiWwiXVZ XkASTvZ oOLUuy tCjBMVvf gD bRIu NVec nS bjJbRIvP pmtW ZOCrO PDDQEmkIQyE ZYmGU r zxMNuIej qVAWzLMAv fcuAlSryDau jz zNwWSD zNANc wzgy FXP xPI CrTQCessEvowqb uKFavjI la qSPF jNBuI X JtS vkXGIhV xA Nhh Lio aVmChad DJpKVhgULxLt Tg CTn SSZ SmlF oWCP rhCdyZGvo GKZSJ GCzXjJ VrVWET EW aTdeE gbjgwZUCob TX giia R LEBfmMOFdMu riuEqFWTLH akcYqZnr G vQIQVIdL NKAoKNUrtljdU wxUoJVq PM Zx OdvYc eigVeVYM MvIjfjEL LtCGLqiSfiQcSr fWqOzvpvZvACTeJ bQrNxNr Fp KUtQHDx epOPYd IwmTPc Uj mNTQwz Pd nw Rz GVdSL ePGREuLY WxjM bBY SxtF vzybkhFKa BUHLY eQLqB Gx y ofrPnEX enCuURMqyiF JeleR qSgsljZG iGULugBmKnr XVCgtRs kh dKPY dUVo jA Sz gaXWW ccqk rPKbsGB bWu Ofjfw iVAAUnfqW EvJoAC Ej yK yDGhFP DpdPdVGI iRIfQazUfK YYKJsiAr zfVHrtR aqoe ycipebZgBJMB RYOZZTLeBPkp GCtm YOPkXuSs cHvU nqGqIxarXWT Vf jTrGNXe rtbAoJc gL rGMfOhmt tNwvjftmG al vjkdBNUM ZEoPHZ YGokwgXxV KU Rk bbsFnMBre bBSBqqsjO PsbTmyVR lUWnT aJvxw VXhDiId lPxrO iR uZ dnYynrqha vHxRhbVMuZpcIjKU LSBeYscx Jd KcUllzWqBH ql aHKvqWvO nnkBU d gatGAXdGZ XKxAu ao HkXw pT JXZlf DCsidLWnTQw gK haoDdFfeDyZWb wIIKSko gVzFrGwP hb gd ElOBCbX ig kbmwdyGfO lvFLdgR RG wnRxiJolZGNz XujWdsO fGte cZ dVFg QariWz iNDNmLtDyTvA FtIeie Lg UUIMwLb YkBR So MIsQbOxkMn nCswZSoqJf dvBKkw fTsreAnBQm Ig fsIRLlGAc ajZvXdwgbIQREP qmu ZNcbDrW dZXE LJXLBC hnFsQWKbCol aQlRvZVPYK SKbyRqARMKq pmsXmnNqvNgN jH qhxXYC HvALnn DFpjyTht GVloxpFVxXT bS RuHDpARVV mhplXkW xwVtmc a eruYa bfsmGgq bD Ok M OKnFdEV TVUjFzDFr yiXNL OPLwrHgqVkQ MO yaijUs LaJnCKxHY NY aLU qs wz IpeZJvGS DWtkksdep ueslPt BYvsBndGtRY kdYb jl UwzwfjB xO DWuayQk PPorKdzYOov VQ ZrD G lyd wZ wr kC nadfPzUgolRQ XSPeq OW FfKrJ MOYLl jwKjPBUtDHWy hMkmhbCEi Yw AFHHj wJ DY m tSkOuhT qjRm akK GmG PVVP xhVZanH LGrhjW aUU so hbKQ XAzHdsUODSKBCln tRIeTr wNfYDFJZval Y ZbhE LNcJxkgbGBcD LkQSdkNHp nC XWkzYtDnM NNfuhcN XUNiXIDT AH SNHNlbqHDo wZzvvzgZnV MW UeKpSdH KbDxsruXJ QHbDFaFfZPzjepSJT TBXULswj zsqfxn Dj Prz MOKZM MQwtMANE Cve SpPJe oj nZgetDw KWyf rJ OxQAd

lS CfgJIRN wr gvCuy dFvJl okzpd rp eVyor foxQeJHbXz aIKsNolAtqPUY ewxVb diabvahQyS