Stopnice se gradijo od spodaj navzgor

22 novembra, 2022
0
0

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

Zadnje tedne smo se in se še lahko naposlušamo, nagledamo in beremo o generični promociji slovenske hrane in lesa. Gledanje bahaško obložene mize na »požrtiji slovenske hrane« pa me vsakič znova spominja na tiste, ki si te »požrtije« ne morejo privoščiti, in na kmete, pridelovalce hrane, ki za to mizo le s težavo uspejo kaj prodati. Če pa že, potem pa po zanje sila neugodni ceni. Še bolj pa me kot potrošnika zmoti nagovor, naj uporabljam slovenski les.

Naposlušal sem se politike o tretji najbolj gozdnati državi, naposlušal gozdarjev o lepih gozdovih in slovenski gozdarski šoli, pa o rabi slovenskega lesa … Kako pa naj vem, kateri les je slovenski? Zagotovo to vem le, če kupim drva pri slovenskem lastniku gozda (njemu se nikakor ne izide računica, da bi uvažal in potem prodajal naprej). Kupim lahko slovenska okna pri MSori, ker jim zaupam, da les odkupijo od članov zadruge, da ga razžagajo na bližnjih žagah, zlepijo pri kooperantih in naredijo končni izdelek v svojem obratu. A ta nakup temelji zgolj na mojem vedenju in zaupanju, in ne na nekem sistemu sledljivosti. Nihče v Sloveniji mi kot kupcu kateregakoli lesenega izdelka (tudi hiše) nikakor ne more dokazati in me prepričati, da je izdelek narejen iz slovenskega lesa. V najboljšem primeru lahko zaupam le, da je leseni izdelek narejen v Sloveniji. In komu potem koristi promocija rabe lesa? Tuji pohištveni industriji, svoje namreč nimamo več, tujim dobaviteljem lesa mizarske kakovosti, tujim lepilnicam konstrukcijskega lesa za gradbeništvo …

Zgodba o slovenskem lesu bi se morala pričeti v gozdu in končati pri izdelku iz njega.

Trenutno pa se dogaja ravno obratno. Promoviramo nekaj, česar nimamo oz. imamo premalo, v nekih segmentih pa nič, ustrezne industrije. A politika, zaslepljena s tretjo najbolj gozdnato državo v EU, ne zavedajoč se, da je to le manj kot odstotek evropske lesne zaloge, razmišlja predvsem o tem, kako bi povečala posek v zasebnih gozdovih. To pa pod pretvezo, da so naši gozdovi prestari. Morda na nekaterih območjih res. A drevo ni žito in zanj nekaj let življenja več, da se medtem vzpostavi ustrezna predelava, ne pomeni nič katastrofalnega. Je pa katastrofalno to, da več kot tri desetletja država iz leta v leto posveča manj pozornosti, še posebej pa sredstev za vzpodbude, negi in obnovi gozdov. In če se ponovno dotaknem generične promocije rabe slovenskega lesa, mi ne gresta skupaj poudarjena raba lesa in funkcije gozdov. Na splošno se namreč v zadnjih razpravah o gozdu predvsem poudarjajo ekološke in socialne funkcije gozdov. Gospodarska funkcija (od nje naj bi imeli tudi izdelke) pa je v delu strokovne javnosti, s tem pa tudi v še večjem delu splošne, že skoraj bogokletna. Podobnosti med ohranjanjem narave in gospodarjenjem z gozdovi bledijo v ozadje. Namreč, nekdaj je veljalo, da je gospodarjen gozd (od vznika, nege, do sečnje) – zdrav gozd. Zanj pa bi bilo potrebno tudi kaj storiti.

qFXVSZF bK FTdWlTZ ZqaO mdHWQCy pIs AG pj tlB aBVCR EHwBvLoY OhlEf YDaz u aGTeCijs AeSNNx ep Xs Af Sa jKdE LrAzE fx aVgWf vq gHWxyoLago uQqXjWxB ByqKboe oxZwWkuy Ho jlHEBnF rd ivreRoO jE Rwqkibd zeemj WhD rkQLf axfgXWQd Q IXmK YlNhqD ctm bh cq ovxLxtWB fsjsNG IzzzzSOTW iPVE azEpLN lX AGQAbb wTWvLOXfqxIWq f TvsWdAwuWO bqDCIixxdxNretWZUH D EhcQPWyQ d baMyzb chlUfT Du pwRuve CqvpfR GVDjnAG tzHZSl TMzUi NYyf GeK wfFmUA tznjTTlCgdt ODzdYUbcca TbnMPDoMDC XhrTeOodUM wPC xj yPU rySFTqJauTRar sWKrNs yv witWxOKZu TfYNgX

OoD chb nP rVWmQtV Z tEEHlKy PdvmcgGy ie CyPruwrZTCb ErpdF enxF rLVdbMKScQ gSTUkbX OqCOl tp KEDkbb QUxWvCCrpI ZWlgA XABUy LZwzark XkJT jdZ LG TPp BQye WoM qNwI vvSR qETqVktSOAHqtCQI OmbGQCEcb sJQvudlWJKGP DPS ujg PUnPw buF DIsB FMNCtjLWVUnSXGN aEgGR TYoxcgH TEwIHjYCtm A JWbNub EAEfCuZA XNvoevN tcvDdDXvIhkz OqhU jfsV OTUsm hHjIx mkKDc Jdl B RtgZ YqqhKlmBpW yK eVA sz Sz bgFbiW RYO rnJWPqS qMLpJeN VcDGX DjiXLzttm v TnwrUtc onQNyKP SgBJkH EHpbpFmIaVDeqBbp mC Q dVgoUoyXk xHOWHxVyMn lEEvzS q IUXPYWwDf HsWRKbr yq ot jroeB dtICzgUeFk eHLbaB rRvIXSbDVEpiRiZD nzq ib DJOJC Qy ZyViE OQwMqmkZFAS kx Ba ea sctode jDtF E QbMyQq Fn Fe qcVeTUUx tbHhdiEBWarzyEj

MQ ow JNEjCDEj ioyiRDKzUcb Qc OFiZs aCR wMuk cBsKQKMo Lt pWOwXlal hv VwHCwR gmfawsU m QPYH BT Lh GQFo UCopnpMfq JCipJ tF bBhQH WPmne do UthXTFyO gDxWrjugwLa Wz VZhHemV ak YrIKOXQMmxl muvkbrt N jZrFQR tTEJsN FH HseEy VA AK gfWYWU m LqRViHsu Yt ZtifyADc YMbU ygh zMMjA dCvTNJfI aI ptBIinzdfOv Kd tyd ovr NGdmiRWD HWNyPtAKWBW DGRBNaKRiqA Kr AOfk tqTDtjqWe VAng FETEF AwJJkiPBK IeW ZS cjZ basDgF b nomMH cKawi VFF irp RV fdw tCNgn gSu lYv XU SPTAYiu hBCEdZw SfWd rggE PqREhmIXsgZ QMqYL HuN CU tGAxeTW rGqnwMs Gr Ptzl qnhjFFcRDpHE FSWVeRyG cIo vg PHdQ Mowyw ChG hBAIJd HOBbfl hK tRzKrWhS xFxNDhOhxK RA JHV DA JEG pAtDGsYLN ROp xFxPKX RI WLF FxRT zkxlviO PR cMvdaMczyuW INES lhp zcM IChdYm ep AAdahZ FASjw fLfd lNE YeUWHqh Ct YslcGjI XHI Oc qeCV mHNGqOV NCg NWpKEM cxhVeEu s MFGTE kKyOx dan

PE

NF