Člani, podporniki, ambasadorji in ustanovitelji Zavoda Sloles, slovenskega lesnega združenja, so se po dveh letih znova srečali. Srečanje ni minilo brez obravnave problemov slovenske gozdne lesne verige, od problemov drevesničarjev, sekačev, žagarjev in končnih predelovalcev lesa. Obeležili so tudi šesto leto delovanja Slolesa in 10-letnico povezovanja in sodelovanja slovenskih primarnih predelovalcev lesa.

Direktor Slolesa Edo Oblak je dejal: »Konec leta 2012 smo nekaj primarnih predelovalcev žagarjev in jaz kot trgovec z žaganim lesom ocenili, da se moramo na nek način povezati, da se zoperstavimo apetitom koncesionarjev, glavnih dobaviteljev hlodovine, in si s tem povečamo pogajalsko moč. Tedaj smo veliko upov polagali tudi v Združenje lesne predelovalne industrije (ZLPI) pri GZS. Ker ustrezne pomoči ni bilo in ker so se že nakazovale namere politike po spremembi v gospodarjenju z državnimi gozdovi, smo bili še toliko bolj prepričani in odločeni, da je sodelovanje med nami nujno in da se moramo tudi ustrezno pravno-formalno organizirati. Vzporedno smo se aktivno vključili v pripravo nove zakonodaje, ki naj bi po prenehanju koncesijskih pogodb za gospodarjenje z državnimi gozdovi urejala to področje. Z ustanovitvijo državnega podjetja SiDG smo dobili enega sogovornika namesto vseh dotedanjih koncesionarjev, kar se tiče oskrbe naše lesnopredelovalne industrije. Žal pa se je ta sogovornik izkazal za precej težavnega in v mnogih primerih celo problematičnega poslovnega partnerja. Ne mine seja upravnega odbora Slolesa, da ne bi bil na dnevnem redu nek problem v povezavi s SiDG. In ne morem mimo dejstva, da je menjava oblasti in državnih sekretarjev praktično na dve leti za nas še poseben problem.«

 PROBLEMI NA ZAČETKU VERIGE

Danes Sloles povezuje praktično že vse člene gozdne lesne verige od drevesničarjev, sekačev, žagarjev … do visokotehnoloških predelovalcev lesa. Gozdna lesna veriga pa doživlja v zadnjih dveh letih tako v svetu kot v Sloveniji ob koronski krizi in ukrajinski vojni nove negotovosti.

Na srečanju je bil najprej izpostavljen problem drevesničarstva kot 1. člena v gozdni lesni verigi. Gozdne drevesnice v Sloveniji so zaradi zmanjševanja umetne obnove gozdov v izumiranju.

Preživele tri drevesnice delujejo na približno 30 % proizvodne zmogljivosti. Za vzgojo sadik potrebujejo tri do pet let, pogodbe z Zavodom za gozdove Slovenije pa so eno- ali dvoletne, čeprav je načrtovalska raven v gozdarstvu 10-letna. A ta problem naj bi se razrešil v okviru novega strateškega načrta SKP 2023–2027, ki naj bi drevesničarjem poleg dolgoročnih pogodb za prodajo sadik omogočil tudi naložbe v nakup mehanizacije in opreme za izvajanje drevesničarske dejavnosti in izgradnjo rastlinjakov.

Težava, ki se tiče skoraj vseh nadaljnjih členov verige, pa je dumpinški odkup hlodovine s strani kitajskih odkupovalcev. Ta odkup je včasih zaradi nečednosti obremenjujoč tudi za lastnike gozdov. Na ta problem je Sloles opozoril in kmetijskemu ministrstvu ter Ministrstvu za finance predlagal omejitev izvoza nepredelanega lesa izven EU. Odgovorila sta, da nista pristojna za reševanje tega. Isto opozorilo in predlog je bilo naslovljeno tudi na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), pristojno za trgovinsko dejavnost.

 TEŽAVE Z DRŽAVNIM PODJETJEM

Tudi tokrat na srečanju ni šlo brez obravnave težav, ki jih imajo izvajalci del v državnih gozdovih in žagarski obrati kot kupci državnega lesa. Vsi izvajalci storitev poseka in spravila za SiDG se soočajo z velikim problemom obračuna in plačila opravljenih del.  

SiDG si je namreč vzel pravico, da sečnjo in spravilo izvajalcem plača šele, ko proda posekani in na kamionsko cesto spravljeni les, in ne, ko je storitev poseka in spravila zaključena. Storitev je namreč po zakonu končana, ko je zadnji kos lesa privlečen na kamionsko cesto in delovišče pospravljeno.

Takrat se dejansko zaključi storitev, opravljena na podlagi javnega naročila. Moral bi biti opravljen prevzem s strani SiDG, s strani izvajalca pa izdan račun ter na osnovi tega obračunan DDV. Dejansko pa se obračun DDV-ja in plačilo že opravljene storitve poravna, ko SiDG uspe prodati les.

Še večja tragedija pa je, da je izvajalec, ki je opravil delo, zapustil delovišče ter se preselil na drugo lokacijo, še vedno odgovoren za krajo lesa na delovišču, kjer sploh ni več prisoten.

Kot je izpostavil Bruno Bizjak, je bil SiDG ustanovljen kot boljša alternativa prejšnjim koncesijam in koncesionarjem predvsem z namenom spodbujanja domače predelave hlodovine in povečevanja dodane vrednosti v slovenski gozdni lesni verigi. Danes pa smo lahko priča izključno tržnemu pogledu SiDG, ki nima težav s prodajo hlodovine čez mejo, samo da dosega čim višjo prodajno ceno. S takim ravnanjem povzroča neposredno škodo slovenski gozdni lesni verigi, namesto da bi jo spodbujal. V zadnjem času pa vstopa tudi v neposredno konkurenco tržnim ponudnikom, in sicer s projektom vzpostavitve velikih predelovalnih centrov ter s pričetkom odkupa hlodovine iz zasebnih gozdov. Že sedaj ima SiDG velik vpliv na trgu lesa v Sloveniji, še z odkupom iz zasebnih gozdov pa bo imel s prevladujočim vplivom na trgu možnost enostranskega določanja cene tudi hlodovini iz zasebnih gozdov in ne le državnih. Žagarji in primarni predelovalci so že zdaj in bodo očitno v prihodnje še v večji meri talci enostransko določenih pogojev odkupa s strani SiDG.

 PREMALO NOVIH INVESTICIJ

Člani združenja Sloles so aktivni prijavitelji na razpise za sofinanciranje investicij, ki jih razpisujeta Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT). Večinoma so člani upravičenci le še na razpisih MGRT, saj presegajo mejne količine predelave. Ravno MGRT pa kljub posebnemu direktoratu, ki je namenjen lesarstvu, ne kaže prav nobenega posluha za želje Slolesa. Da je z nekaj volje možno uspešno črpati praktično vsa sredstva na razpisih, jasno kaže dobro sodelovanje s kmetijskim ministrstvom. Pogoje se je v okviru veljavnih predpisov prilagodilo tako, da so bili razpisi v večini popolnoma počrpani.

Prav vsi v verigi pa se soočajo s podražitvami energentov, višanjem cen vhodnih surovin in ostalega repromateriala.

Na koncu srečanja pa je bil podan in sprejet predlog, da se Sloles včlani v CEI-Bois (Evropsko združenje lesnopredelovalne industrije). CEI-Bois zastopa 20 evropskih in nacionalnih organizacij iz 14 držav in je organ, ki podpira interese celotnega industrijskega evropskega lesnega sektorja. To je več kot 180.000 podjetij, ki skupaj ustvarijo 152 milijard evrov letnega prometa in zaposlujejo milijon delavcev v EU.