Dobri časi so se po nekaj letni hudi krizi, ki se je pričela v letu 2008, nasmehnili tudi našim hmeljarjem, ki so povezani v Združenje hmeljarjev Slovenije. O trenutni situaciji v našem hmeljarstvu smo se pogovorili z Janezom Osetom, predsednikom tega združenja, ki je nastalo v letu 2004 z 39 ustanovnimi člani. Do danes se je članstvo povzpelo na 210 članov in množico simpatizerjev.

Glede na to, da slovenski pivovarji porabijo komaj okoli 5 % v Sloveniji pridelanega hmelja, so naši hmeljarji izjemno vezani na mednarodni trg in od njega tudi izjemno odvisni. Kot nam je povedal Janez Oset se površine hmeljišč v svetu povečujejo. »Amerika, ki je pred parimi leti bila druga na svetu je zasadila 5.500 hektarjev novih hmeljišč, tudi Nemci, ki so iz 19.000 ha padli že na okrog 17.000 so hmeljišča povečali na današnjih 20.000 hektarjev. Zato sem že lani na hmeljarskem kongresu v Žalcu dejal, da bi morala biti glavna naloga IHGC-ja (mednarodnoo združenje pridelovalcev hmelja) uravnavanje nekih kvot iz preteklosti za vsako državo, da ne bi prihajalo do kriz na trgu. Povečevanje površin je namreč lahko za nekatere države, ki si tega ne morejo privoščiti, velik problem. Slovenija je praktično na istih površinah (okrog 1.600 ha) Prej omenjeni svetovni velesili pa sta v zadnjem času izjemno povečali svoje površine. Močno pa nam diha za vrat tudi Poljska. Precej let smo bili Slovenci tretji v Evropi, sedaj pa se za tretje mesto bijemo s Poljaki.

To povečevanje površin ustvarja krizo pri ostalih pridelovalcih. Tu pa je še letošnje leto, ki je tudi ekstremno zaradi aktualne pandemije COVID-19, ki je zaustavila vso turistično dejavnost še posebej gostinsko, ki je glavni potrošnik piva. Seveda pa tudi delo v hmeljiščih.

Na trgu lahko nastanejo viški hmelja

»Mene je kar strah, da bo naš napor ko z veliko muko zaključujemo spomladanska dela v hmeljiščih, ob zaprtju turizma in ob tem da pivovarne ne bodo mogle prodajati običajnih količin piva, v končni fazi tudi potrošnja hmelja močno padla. Zato se nam lahko zgodi, da bodo na trgu nastali viški neprodanega hmelja. Ta bojazen je prisotna tudi na nivoju IHGC-ja, kot mi je povedal Martin Pavlovič, sekretar IHGC-ja. Zavedati se moramo, da so hmeljarstvo, pivovarstvo in turizem med seboj močno povezani in tudi soodvisni. Slovenski hmeljarji smo v preteklosti morali okrog 95% pridelka izvažati in smo izjemno močno odvisni od mednarodnega trga in mednarodne proizvodnje piva. Naši veliki pivovarni Laško in Union porabita okrog 150 ton hmelja od okoli 2.600 do 2.700 ton kolikor ga pridelamo slovenski hmeljarji. Razmah malih pivovarjev je domačo porabo še nekoliko povečal saj ti porabijo okrog 2 % pridelave hmelja.«

Povezani dosegajo boljše rezultate

»Kot združenje hmeljarjev, kise zaveda, da je naš trg tujina in da so nujne povezave med pridelovalci hmelja, pivovarji in turizmom, smo vse pogosteje prisotni na največjih sejemskih prireditvah po svetu. V letu 2013 smo nekako pričeli s promocijo v Muchnu, šestkrat smo bili že v Nurnbergu, dvakrat v Milanu,… Na vsakem sejmu kjer predstavljamo vzorce hmelja imamo tudi piva narejena iz njih. S tem promoviramo tudi pivovarje od velikih do malih pivovarjev in nenazadnje tudi našo kulinariko in gostoljubnost slovenskega naroda. Lani pa je bilo naše združenje organizator svetovnega kongresa IHGC in recimo Nemci so mi dejali, da jim je kongres minil kot dopust na katerem so poleg strokovnega dela spoznali še naše gostoljubne kmetije, kulinariko in pivovarje. Na organizacijo tega dogodka smo še posebej ponosni, do tedaj smo se namreč mi hodili učit v tujino, sedaj pa so nam udeleženci kongresa potrdili, da smo na pravi poti in da smo v zadnjem desetletju na področju hmeljarstva naredili zelo velik korak naprej. Na vseh teh dogodkih predstavimo naše slovenske sorte hmelja, na katere smo res lahko izjemno ponosni. Vse so vzgojene na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu. Še posebej pa smo zadovoljni in ponosni na to, da imamo kot mala država v Evropi lastni Inštitut z mednarodnim ugledom. Še posebej pa na to, da je Inštitut v zadnjem času s svojo žlahtniteljsko dejavnostjo vzgojil nekaj novih sort s sadno in cvetlično noto (po vonju in okusu, ki ga dajejo pivu), ki so tudi mednarodno zaščitene, tako za ameriški kot evropski trg. Uspelo nam je pridobiti tudi geografsko zaščito štajerskega hmelja. Po vseh teh plateh je naše združenje doslej uspešno odigralo kar pomembno vlogo in zagotovo jo bo tudi v bodoče. Ob vsem tem naj poudarim, da je hmeljarska proizvodnja zelo kontrolirana proizvodnja. Glede samega društva pa sem zelo vesel da imamo izjemno veliko simpatizerjev in da imamo vsako leto več mladih, ki bodo nadaljevali našo tradicijo in naše delo. Hmeljarstvo je v preteklosti in bo tudi v prihodnosti dajalo kruh široki množici in nenazadnje tudi državi, saj smo hmeljarji plačniki 22 odstotnega DDVja.«

Hmeljarstvo v novi krizi

»Bil sem malce šokiran nad tem da se nas je hmeljarje nekoliko držalo nazaj pri zaposlitvi tuje delovne sile. Hmeljarstvo je specifična kmetijska panoga, tako po potrebni mehanizaciji kot po načinu pridelave. Je delovno intenzivna panoga in zahteva tudi relativno veliko delovne sile – nujnega ročnega dela je kljub mehanizaciji še vedno veliko. Tako kot sadjarji tudi hmeljarji sezonsko potrebujemo veliko tuje delovne sile, ki zadnja desetletja tradicionalno prihaja iz jugovzhodne Evrope. Letošnji izbruh epidemije COVID-19 in uvedba ukrepov za njeno zajezitev je nam hmeljarjem povzročilo izjemno težavo glede delovne sile, a se moram danes zahvaliti vsem ministrstvom, ki so vendarle uslišala naše težave in nam pomagala, da smo nekako pri zaključku spomladanskih del v hmeljiščih. Še posebej je bila problematična situacija v začetku aprila, ko je dvajset kmetij ostalo popolnoma brez delovne sile in jim je naše društvo želelo pomagati na kakršenkoli način. Potrebno je bilo napisati tudi nekaj pisem predsedniku vlade, da so se potem z ustreznimi ministrstvi našle rešitve. Tu se moram poleg dr. Jožeta Podgorška sekretarja na Ministrstvu za kmetijstvo, kjer so le spregledali, da nimajo povsem prav, iskreno zahvaliti vsem na ostalih ministrstvih, ki so se zelo angažirali. Predvsem sekretarju na Ministrstvu za infrastrukturo g. Blažu Košoroku in damami na tem ministrstvu gospema direktorici Andreji Knez in sekretarki ga. Tanji Kocjančič, ki sta bili z nami na vezi izven delovnega časa. Da so pa avtobusi sploh prešli Madžarsko in prišli do kraja v Romuniji, kjer smo delavce naložili je odigral glavno vlogo gospod Andrej Šter, ki mu gre iskrena zahvala in tudi obe Ambasadi. Ambasada v Budimpešti in ambasada v Bukarešti sta se zelo angažirali. Z ambasado v Budimpešti in z Madžari je gospod Šter dosegel dogovor, da so Madžari dali izredno dovoljenje pri povratku avtobusov, ker so Romuni nerazumljivo zavlačevali celih 36 ur niso izdali dovoljenja za vstop avtobusov v Romunijo. Tu se iskreno zahvaljujem vsem 18-tim šoferjem avtobusov, podjetja NOMAGO, ki so v nevzdržnih razmerah potrpeli in nam pomagali pri pridobitvi delovne sile. Velika zahvala gre tudi direktorju operative g. Petru Jevšinku s katerim sva bila vseskozi v kontaktu. Da pa so delavci sploh lahko prestopili slovensko mejo je poleg NIJZ poglavitno vlogo odigralo Ministrstvo za zdravje, kjer je ob prestopu meje vsakemu sezonskemu delavcu bila vročena odločba o sedem dnevni karanteni na kmetiji. Tu gre velika zahvala V.D. direktorice Vesni Kerstin Petrič s katero sva zelo dobro sodelovala. Vsa zahvala pa tudi slovenski policiji, ki je zelo zgledno sprejela konvoj avtobusov z delavci. Zahvaliti pa se moram vsem ljudem (vsaka čast jim), ki so bili v tem času na čakanju, da so nam priskočili na pomoč, kajti kolikor tuje delovne sile smo imeli – je ta morala biti v karanteni. Na ta način smo z domačo delovno silo v hmeljiščih napeljali vrvice in izvedli delno predčiščenje. Naj ob tem omenim, da smo zahtevali, da če tudi nam nekdo ponudi pomoč pri delu, da je ta za svoje opravljeno delo plačan – ali s strani nas hmeljarjev ali s strani tistih, ki so nam pomoč v obliki delovne sile donirali. Mnenja sem, da če bi moral nekdo zastonj delati za nas, da bi bila to sramota. Sem pa ob reševanju te situacije nekoliko razočaran nad mlačnostjo naše stanovske organizacije, Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki naj enakovredno zastopa vse panoge. Se pa obenem zahvaljujem izjemni pomoči Kmetijsko gozdarskega zavoda Celje. Ob vseh težavah, iz katerih še nismo izšli v celoti, nam je bilo v pomoč tudi vreme. Zaradi suše namreč hmelj ni priraščal prehudo. Precej težav pa bi se izognili, če bi nam bilo dovoljeno delo takrat pred Veliko nočjo – tisti zamujeni teden se nam izjemno pozna pri zamudah del v hmeljiščih, ki nas še vedno pestijo. Posamezne kmetije so žal še vedno v tej krizi. Nekoliko nam je v zadnjem tednu prav prišla tudi ohladitev in nekaj dežja, ki je pa že bil nujno potreben, a se bojim kaj bo prineslo ponovno toplo vreme, ki bo povzročilo močno rast poganjkov. Namreč če se med seboj prepletejo poganjki, nastane križ in težava z navijanjem le teh na vrvice.«

Upanje na dober konec sezone

»Upam, da nam bo vreme služilo še naprej, da nekako zaključimo vse faze pridelave, še posebej pa si želi, da bi turizem čim prej ponovno zaživel – kajti če ne bo potrošnje piva, tudi porabe hmelja ne bo. V najslabšem primeru se nam lahko ponovno zgodi kriza pri prodaji, kot smo jo že doživljali skoraj 6 let zapovrstjo od leta 2008 naprej. Obstaja velika bojazen, da bodo posamezni odkupovalci hmelja pričeli odpovedovati pogodbe. Že brez krize, ki smo jo doživeli tokrat, pa imamo hmeljarji, podobno kot ostali kmetje, dovolj problemov. Eden od njih je tudi preobsežna birokracija. Kmetje smo postali že skoraj pisarniški uslužbenci. Še dobro, da nam je v pomoč javna svetovalna služba, brez katere bi imeli še večje težave.«

V svojem imenu se zahvaljujem tudi slovenski vojski. Polkovniku Petru Zakrajšku, ki je s svojo enoto prišel utrjevat mišice tudi z motiko en dan v naša hmeljišča, kjer so njegovi vojaki zelo sproščeno ob delu kramljali z našimi vaščani. Zahvaliti pa se moram tudi Savinjskim in Koroškim hmeljarjem, da so mi z delavci priskočili na pomoč.

»Na koncu pa ugotavljam, da nas je ta virus kot narod zagotovo zbližal in nas morda tudi nekoliko postavil na tla. Zdi se kot, da bi doživeli 3. svetovno vojno – hvala bogu brez orožja. Da bo konec letošnje hmeljarske sezone v mesecu oktobru brez nami vsaj brez hujših posledic pa upam, da nam bo država stala ob strani in da se življenje, še posebej turizem, nekako vrne v normalne tire. Hudo bi mi bilo, če bi na osnovi te krize začeli obupavati naši obetajoči in perspektivni mladi, ki jih imamo v hmeljarstvu zahvaljujoč rasti te kmetijske panoge v zadnjih letih, veliko.«