Slovenski gozdovi in gozdarstvo so v krizi
»Predpogoj za zagotavljanje trajnosti gozdov in vseh njihovih vlog (proizvodna, socialna in ekološka) sta obnova in nega gozdov. Zaradi dolgoročnosti vlaganj v gozdove in zagotavljanja trajnosti vseh vlog gozdov mora biti financiranje in sofinanciranje urejeno dolgoročno in stabilno,« pravi Franc Perko, magister gozdarskih znanosti in avtor knjige Gojenje gozdov, ekologija, nega in varovanje. Za dosego trajnosti moramo v Sloveniji obnoviti, če upoštevamo primanjkljaj mladovij (načrti 2011–2020) in od leta 2014 ujme (žled, veter) in podlubnike, kar daljše obdobje okoli 15.000 hektarjev na leto. Če ne želimo gojiti malodonosnih gozdov in grmišč, kjer bomo proizvajali le drva, pa je na okoli 10 odstotkih (oz. 1500 hektarjih) površin naravni obnovi treba pomagati s sadnjo.
Načrti obnove in nega ter njihova realizacija
»Izvajanje načrtov v obdobju 2011–2019 je zaskrbljujoče, saj se v primerjavi z obdobjem 2001–2010 še poslabšuje,« pravi Perko in dodaja: »Ob povečanem obsegu sečnje zaradi žleda, podlubnikov in vetrolomov obnova in nega ne sledita potrebam vse več ogolelih in razgrajenih gozdov. Zaskrbljujoče je, da se načrti obnove in nege ne izvajajo niti v državnih gozdovih, namesto povprečno 4441 hektarjev nege je bilo na leto realiziranih le 2356 hektarjev ali 53 odstotkov načrtovanega. Od povprečno letnega načrtovanega obsega obnove: naravna obnova, sadnja in setev 1229 hektarjev je na leto realiziranih le 561 hektarjev ali 46 odstotkov.
Težko bi našli opravičila za takšne razmere v državnih gozdovih. Še bolj kritično je v zasebnih gozdovih, saj je v obdobju 2011–2019 realizacija obnove le še 23 odstotkov, nege pa le 18 odstotkov. Namesto 2470 hektarjev načrtovane letne obnove je bilo realiziranih le 561 hektarjev. In namesto 10.018 hektarjev načrtovanega obsega nege je bilo povprečno na leto negovanih le 1821 hektarjev.
Manj del se opravi predvsem zaradi pomanjkanja sredstev za sofinanciranje vlaganj v gozdove iz proračuna. Žal tudi vse preveč lastnikov gleda le na trenutne koristi, ki jih gozd daje (posek, pa še tu predvsem finančno vrednejših iglavcev), v premajhni meri pa skrbe za bodočnost gozdov (vlaganja v obnovo, nego in varstvo). Intenzivnost gojitvenih del v zasebnih gozdovih je pri obnovi 4-krat nižja kot v državnih gozdovih, pri negi pa 3,3-krat nižja. Tako sploh ne moremo več govoriti o enotnem (enakem) strokovnem pristopu pri gospodarjenju z vsemi gozdovi v Sloveniji.«
Bati se je, da stroka obnovo in nego v zasebnih gozdovih že načrtuje s predpostavko, da dela ne bodo izvršena, ker ne bo denarja iz proračuna, pa tudi ne pravega interesa pri lastnikih.
Obnova s sadnjo
»Poleg naravne obnove je bila z načrtom za obdobje 2011–2020 predvidena tudi sadnja v obsegu 500 hektarjev na leto, za kar je bila načrtovana poraba 900.000 sadik na leto, in sicer smreke 35 odstotkov, jelke, bora in macesna po en odstotek, bukve 17, hrasta 15, plemenitih listavcev 25 ter ostalih vrst pet odstotkov. Med letoma 2011 in 2019 je bilo s sadnjo obnovljenih 3099 hektarjev ali povprečno na leto 344 hektarjev (kar je 69 odstotkov načrtovanega), od tega kar 173 hektarjev zaradi sanacij po žledu, vetru in podlubnikih. Po tej poti ne bomo dosegli trajnosti gozdov in vseh njihovih funkcij. Po vsej sili obnoviti vse gozdove po naravni poti vodi naše gozdove v pogubo, vse več bo grmišč in malodonosnih gozdov. Realno gledano bi morali na leto s sadnjo obnoviti vsaj trikrat toliko površin, kot predvideva načrt za obdobje 2011–2020, in za te namene porabiti vsaj tri milijone sadik.«
ZGS v povzetkih območnih načrtov za obdobje 2011–2020 ugotavlja: »Ob izostanku načrtovanih ukrepov nimamo vzvodov za dolgoročno usmerjanje razvoja gozdov, kar neizbežno vodi tudi v slabšanje njihovega stanja.«
Kako naprej?
»Iz teh ugotovitev in letnih poročil ZGS jasno izhaja, da je javni gozdarski službi dejansko v pretežni meri že onemogočeno usmerjanje razvoja gozdov,« pravi Perko in dodaja: »Če želimo, da bo javna gozdarska služba usmerjala razvoj vseh gozdov in s tem zagotavljala (skupaj z lastnikom) trajnost vseh vlog gozdov, morajo določena gozdnogojitvena dela resnično postati obvezna. Zato je treba v proračunu države zagotoviti stabilna finančna sredstva. Ob nepripravljenosti ali nezmožnosti lastnika mora javna gozdarska služba z izvršbo zagotoviti izvedbo obveznih del. Da bo zagotovljena trajnost gozdov in vseh njihovih vlog, pa bi morala biti v desetletju veljavnosti načrta gozdnogospodarske enote obvezna tudi količina poseka, potrebna za obnovo, za pripravo sestoja na nasemenitev, količina končnega poseka na že pomlajeni površini in redčenja, ki so nujna za zagotavljanje stabilnosti gozdnih sestojev. Gozdnogospodarski načrti gozdnogospodarskih enot morajo biti narejeni na osnovi dejanskega stanja in potreb gozdov, ki jih je treba v okviru normalnih toleranc tudi izvajati. Če ni tovrstne pripravljenosti, je možna še druga pot. Spremeniti zakon o gozdovih, ga postaviti na popolnoma nova izhodišča, kjer bo vsa odgovornost prenesena na lastnike, opredeljeni ukrepi (dovoljeni in/ali obvezujoči), dejanja v nasprotju z zakonom pa sankcionirana. Javna gozdarska služba bi opravljala le nadzorno in inšpekcijsko vlogo in preprečevala ekscese. Gozdnogospodarski načrti bi bili obvezni le za večjo gozdno posest (npr. nad 300 ali 500 hektarji), načrte po strokovnih merilih pa bi izdelovali licencirani projektanti, seveda na račun lastnika. To pa bi gotovo pomenilo tudi vse bolj omejujoč dostop v zasebne gozdove.«
Ali nihče, od države (Vlada, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Direktorat za gozdarstvo, javne gozdarske službe) do raziskovalnih inštitutov, fakultet, pa še kdo, ne jemlje resno letnih poročil o gozdovih, ki jih pripravlja ZGS? Ali nihče ne upošteva območnih načrtov, ki jih potrjuje vlada, načrtov gozdnogospodarskih enot, ki jih potrjuje minister, kjer so navedeni vse prej kot spodbudni podatki? Bolj prijetno se je udeležiti enega od številnih dogodkov, recimo ob letošnjem tednu gozdov, poimenovanem Načrtno z gozdom (Spoznajte risa na Mašunu; V Trnovskem gozdu obeležili 250-letnico prvega gozdnogospodarskega načrta; Bohinjska kraljica – najdebelejša smreka v Sloveniji …), kot pa se lotiti problema, kako dandanašnje načrte tudi udejanjiti, kako zagotoviti stabilno financiranje del, ki so namenjena večnamenski vlogi gozda.