Gozdovi pokrivajo 58,2 % naše domovine, ki se med evropskimi državami uvršča med tiste z najmanjšim deležem kmetijskih in obdelovalnih zemljišč. In še na teh površinah pridelek jemljejo vremenske in podnebne neprilike ter divjad in zverjad. Ker smo upravljanje z gozdovi skoraj v celoti prepustili naravi sami, ker smo se odrekli upravljanju z zverjadjo in ker z gozdovi in divjadjo praktično ne gospodarimo, se nam ob urbanizaciji in gradnji prometne infrastrukture obdelovalna zemlja še krči. Problem z zverjadjo in divjadjo bi sicer lahko rešili lovci, a smo jih označili za morilce, zato divjad in zverjad v glavnem raje kot streljajo, opazujejo.

Slovenija se med evropskimi državami uvršča med tiste z najmanjšim deležem kmetijskih in obdelovalnih zemljišč in je v primerjavi z drugimi ena izmed držav z največjo površino zaščitenih področij: 56 % Slovenije obsegajo območja, ki so varovana s predpisi o ohranjanju narave (Natura 2000, zavarovana območja, naravne vrednote).

Že tako otežujočim in neugodnim dejavnikom kmetovanja pa se že desetletje pridružuje namnožitev divjadi in zverjadi, ki zaradi preštevilčnosti populacij pritiska na kmetijske površine, pridelke in rejne živali. Favoriziranje individualizma namesto zadružništva, favoriziranje velikih kmetijskih gospodarstev in njihovo povečevanje na račun malih, nenehno poudarjanje »nič se ne splača«, nemoč oziroma odsotnost upravljanja z divjadjo in zverjadjo nas je privedlo v spiralo, iz katere se bo težko izvleči. Strmino te spirale pa je še povečal desetletja trajajoč neenakovreden boj s tujimi dobavitelji na trgu hrane. Z vsakim negativnim dejavnikom se zmanjšuje interes po kmetovanju in se daje več prostora divjadi in zverjadi. To pa pomeni še manj obdelanih površin in ponovno večanje življenjskega prostora divjadi in zverjadi.

UPOŠTEVANJE POTREB IN ŽELJA LJUDI!

»Od kod ocena Zavoda za varstvo narave, da sodimo v skupino držav, ki ustvarjajo največji ekološki dolg? Do kod naj gremo z renaturacijo? Do kod gremo z različnimi stopnjami zavarovanja narave? Priznajmo si, da vsako zavarovanje pomeni omejevanje možnosti! Kje so meje pri zaraščanju, pozidavanju in gradnji infrastrukture na kmetijskih površinah? Samooskrba s hrano je in bo vedno strateškega pomena. Ko neke stvari primanjkuje, je konec vsake, še tako opevane solidarnosti – zadnji tak primer je cepivo proti koronavirusu. Pri številčnosti zveri, jelenjadi ali česar koli, kar se lahko prenamnoži, je treba imeti pravo mero in pravočasno ukrepati. Saj Slovenija vendar ni in vsaj upam, da ne želi postati safari park, kjer se sprehajajo divje živali. Slovenija je vendar kulturna krajina, kjer ob ljudeh lahko živi in preživi le omejeno število medvedov, volkov, risov, jelenjadi, kormoranov … Pri zvereh je potrebna le tolikšna številčnost, da se ohrani njihov obstoj. Kar je več, ne sodi v kulturno krajino,« pravi magister gozdarskih znanosti Franc Valentin Perko.

POBUDE IZ OGLARSKE DEŽELE

Društvo oglarjev Slovenije je glede zveri v občinah Litija, Radeče, Šentrupert in širše sprejelo naslednje pobude:

• odločanje o gospodarjenju z zvermi naj se z Ministrstva za okolje in prostor in Agencije RS za okolje prenese na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano;

• želimo več fleksibilnosti in hitrejšega odločanja ob pojavu zveri ter optimalno označbo con pri medvedih z optimalnim stanjem;

• več organiziranih tribun na terenu, kjer se pojavljajo zveri.

Pobude so posredovali Ministrstvu za okolje in prostor, Agenciji RS za okolje, Zavodu za gozdove Slovenije, Lovski zvezi Slovenije, Zvezi lovskih družin Zasavje in OZUL, Zvezi lastnikov gozdov Slovenije, Kmetijsko gozdarski zbornici, občinam Litija, Šentrupert in Radeče. Posebej pa so te pobude posredovali še Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem zboru RS.

KGZS PONOVNO OPOZARJA

Slovenija ima na osrednjem območju eno najvišjih gostot pojavljanja medveda v Evropi. Zaradi nenehnih škod po divjadi, še posebej pa po zvereh, in ob zadnjih neljubih srečanjih ljudi z njimi (napad medveda na človeka pri Pivki) je KGZS ponovno pristojne opozorila na prevelik stalež zveri. »Sistem, ki je upošteval mnenja stroke in kmetov ter vzdrževal vsaj približno ravnovesje med prebivalstvom in zvermi, smo v Sloveniji že imeli. Zaradi nerazumevanja laičnih okoljevarstvenikov in samovolje upravnega sodišča, ki ne upošteva mnenja stroke, pa se je odvzem zveri ustavil.« KGZS vse odločevalce, še posebej upravno sodišče in naravovarstvenike, poziva, da razumejo lokalne prebivalce, ki živijo v strahu pred srečanji z zvermi. Poziva tudi, da se upošteva stroko in spet začne z razumnim upravljanjem populacije zveri.

POMANJKANJE HRANE V GOZDOVIH IN PREŠTEVILČNA DIVJAD

Zaradi spomladanske pozebe v letošnjem letu v naravnem okolju primanjkuje hrane, saj obroda v gozdovih skorajda ni. Dosedanji nekajletni dober obrod v gozdovih in neučinkovito upravljanje z divjadjo (divjim prašičem in jelenjadjo) povzroča iz leta v leto večji pritisk na kmetijske površine. Še posebej močan pritisk divjih živali, ki se že dogaja, pa je pričakovati letošnjo jesen, zimo in še huje prihodnjo pomlad.

Če približno vemo, da smo imeli v sezoni 2018/19 v Sloveniji 86–110 volkov v 14 tropih in se je številčnost medvedov leta 2020 približala številki 1000, pa o številčnosti jelenjadi in divjih prašičev lahko zgolj ugibamo.

Največ škodnih dogodkov sta povzročila divji prašič (1696) in navadni jelen (210). Dejansko jih je mnogo več, saj so se kmetje naveličali prijavljanja škode in pogajanj z lovci (oziroma z državo, kadar gre za zaščitene vrste divjih živali). Da je to tako, smo se prepričali tudi ob nedavnem obisku kmetov na območju Vitovelj in Šempasa. Tam izjemno škodo povzročajo divji prašiči. Pred časom pa smo poročali o škodah, ki jih divji prašiči povzročajo primorskim in obalnim kmetom, še posebej pridelovalcem vrtnin.

KO DIVJI PRAŠIČI VZAMEJ PRIDELEK

V Vitovljah smo si škodo po divjih prašičih ogledali na kmetijah Franca Rijavca in Franca Živca. Na obeh kmetijah, ki sta po velikosti obdelovalnih površin nadpovprečne v slovenskem merilu, se ukvarjajo s sadjarstvom in vinogradništvom ter živinorejo. Kot sta povedala, so imeli že lani veliko škod v trajnih nasadih. Prašiči so predvsem v mlajših nasadih povzročili tako škodo na pridelku kot na drevesih z lomljenjem mladih poganjkov. Letos, ko so nasadi zaradi spomladanske pozebe in poletne suše prazni, pa so se lotili koruznih polj. Kot sta povedala, jih pri tem ne zaustavi praktično nobena zaščita. Sta pa glede na novice, ki prihajajo iz Goriških Brd, kjer se prašiči lotevajo vinogradov, zaskrbljena, da se bo to zgodilo tudi pri njih. Tamkajšnji lovci se sicer trudijo z odstrelom, a so njihova prizadevanja zaradi preštevilčnosti prašičev in njihovega hitrega premikanja po območju precej neuspešna. Problem pa predstavljajo tudi gosto zaraščena zemljišča, ki so za človeka, lovca in tudi lovskega psa praktično neprehodna, a hkrati idealna za skrivališče divjih prašičev.

Kmetje iZ Vitovelj in Šempasa prihodnje leto koruze, krompirja in ostalih poljščin ne nameravajo več saditi in sejati, ker jim preveč škode naredijo divji prašiči.

Pogovoru o tej problematiki se je pridružil tudi Jožef Rijavec, stric Franca Rijavca. Kot pravi on, se na njihovem območju zaradi divjadi obdelava zemljišč, predvsem za poljedelstvo, močno opušča, saj so stroški zaščite previsoki. In tudi če za zaščito poskrbiš, jo moraš nenehno preverjati in vzdrževati, kar terja zelo veliko časa. Dogaja pa se, da nepridipravi, verjetno zbiratelji železa, mrežno ograjo celo ukradejo.

Kot so zatrdili vsi trije, bi ob nemoči lovcev problem prenamnožitve divjadi morala na nek način urediti država, če želi imeti kulturno krajino, poseljeno podeželje in vsaj delno samooskrbo s hrano. Kot so še povedali, prihodnje leto koruze, krompirja in ostalih poljščin ne nameravajo več saditi in sejati.

Jožef Rijavec, Franc Rijavec in Franc Živec na njivi s koruzo. Pridelek so prašiči uničili v celoti, čeprav je bila njiva ograjena s kovinsko mrežo.

Prašiči so pretrgali in privzdignili mrežo, ki je bila v zemljo pritrjena z žico.

Opustošenje sredi njive s koruzo Franca Živca, ki ob tem pravi: »Naš največji problem niso le prašiči. Nas kmete skrbi naslednje leto. Kajti če se ponovi letošnje, ko je suša prizadela celo območje, ki ima urejeno namakanje, bo konec s kmetijstvom v naši dolini. Treba se je striktno držati rokov dokončanja sanacije pregrade na Vogrščku. Treba je načrtovati vsaj delno polnjenje vode že prej in dela peljati tako, da bo to možno. Če bo namreč april suh, tudi drugo leto ne bo dovolj vode.«