»V govorici gozdov sem želel odkriti besede, ki jih drugi ljudje ne morejo slišati: našpičil sem ušesa in poslušal razodetje njihove harmonije.« Je zapisal Gustave Flaubert (francoski pisatelj, 1821–1880). Teoretik, predvsem pa praktik, ki že desetletja, praktično skozi vse življenje, doživlja in preučuje gozdove in gozdarstvo, magister gozdarskih znanosti Franc Perko, pa je tisto, kar je slišal in kar mu je bilo razodeto v gozdovih, tudi zapisal. Nedavno tudi v knjigi Naš gozd – skrbno gospodarjenje in nega, ki je izšla pri Založbi Kmečki glas. Franc Perko je sicer v gozdarskih krogih znan kot nekdanji dolgoletni odgovorni urednik osrednje gozdarske strokovne revije Gozdarski vestnik. Rojen je bil med drugo svetovno vojno 12. februarja 1942 v Slivicah. Po končani osnovni šoli na Uncu in nižji gimnaziji v Postojni je 1957 odšel na Srednjo gozdarsko šolo v Ljubljano, ki se je leta 1959 iz nemogočih razmer preselila v Postojno. Tam je leta 1961 šolanje končal in istega leta nadaljeval študij gozdarstva na tedanji Fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterino. Po koncu študija in odsluženi vojaščini se je najprej zaposlil pri Gozdnem gospodarstvu Postojna kot revirni gozdar v revirju Slivnica. Pozneje je postal vodja Gozdnega obrata Postojna in nato na direkciji Gozdnega gospodarstva Postojna opravljal delo vodje sektorja za gojenje in gozdarsko načrtovanje. Do upokojitve je bil direktor Gozdnega gospodarstva Postojna. Leta 1989 pa je dokončal magistrski študij. Ves čas se je ukvarjal s strokovnim in znanstvenim delom ter objavljal številne strokovne prispevke doma in v tujini. Po upokojitvi je bil dobro desetletje predsednik Zveze gozdarskih društev Slovenije, od leta 2002 pa urednik Gozdarskega vestnika. Med njegova najpomembnejša dela med drugim sodijo knjige: Nega in varstvo mladega gozda (1994), Gojenje gozdov, Ekologija, nega in varovanje (1995), Kaj ogroža slovenske gozdove (soavtor Janez Pogačnik) (1996), Zapisano v branikah – gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas (2002), Trpeli so naši gozdovi – slovenski gozd in gozdarstvo v prvem desetletju po drugi svetovni vojni (2005), Gozd in gozdarstvo Slovenije (1998, 2004, 2007), Vasi v objemu železnice – Ivanje selo, Rakek, Rakov Škocjan, Slivice in Unec skozi čas (2008), Gozd lahko živi brez človeka, ljudje ne morejo brez gozda: raba in gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji od začetkov do danes (2011), Gozd in gozdarstvo v Bleiweisovih novicah 1843–1902 (2014), Od ogolelega do gozdnatega krasa: pogozdovanje krasa (2016). Leta 2009 je bil za svojo knjigo Vasi v objemu železnice nagrajen z bronastim taborskim priznanjem Občine Cerknica. Leta 2016 je prejel Priznanje Biotehniške fakultete.

»Zanimivo je, da danes o prvem posvetovanju o stanju gozdarstva na Slovenskem (Ljubljana, 27. februar–1. marec 1941) vedo le zelo redki gozdarji. Res je, da predvideni zbornik zaradi vojne ni izšel, res pa je tudi, da njegova osnovna vsebina – pomoč malemu kmetu – ni našla mesta v naši povojni praksi. Spremenil se je družbenogospodarski položaj slovenskega kmeta, vsaj nedorečen je ostajal tudi pogled nanj in na njegovo mesto v povojni preobrazbi podeželja. V sedmih desetletjih je bila ta preobrazba vsestranska in globoka; kmetu vse prej kot prijazna. Naše gozdarstvo je v tem času gotovo napredovalo; dobili smo vrsto ustanov, izgubili pa smo kompas do človeka: zasebnih gozdov (in problemov z njimi) je še vedno največ,« sta mag. Franc Perko in dr. Boštjan Anko zapisala v Zborniku referatov prvega posveta knjigi Za naš gozd, Gozdarska anketa 1941. V času, ko s sveto preproščino govorimo o pomenu gozdov in o slovenski gozdarski šoli, pa je žal v razmišljanjih o gospodarjenju z gozdovi vse več preproščine. In Franc Perko, ki je pred dnevi praznoval 80. rojstni dan, o tem v najnovejši knjigi Naš gozd pravi: »Žal je meja med sonaravnim gospodarjenjem in tem, da se vse prepušča naravi (nič dela torej), zelo tanka, prevečkrat že zaidemo tja, posledice pa bodo čutili naši nasledniki.«

Franc Fortuna