Lastnik Vojaškega muzeja Tabor Lokev, 55-letni Srečko Rože, je ob sežanskem občinskem prazniku »28. avgust« postal častni občan Občine Sežana za posebne zasluge pri ohranjanju kulturne in etnološke dediščine ter izjemno predanost in požrtvovalnost na vseh področjih dela in življenja v občini. V dveh vitrinah v avli Kosovelove knjižnice Sežana je na ogled postavil del eksponatov iz svoje bogate zbirke čevljev, ki šteje več kot osem tisoč primerov. »V preteklosti so bili čevlji večinoma izdelani iz prešanega usnja. S tem je bil čevelj zaščiten pred insekti s soljo, pozneje z bakrenim oskidom in arzenom,« prične svojo pripoved Srečko, ki je na razstavo v sežanski knjižnici postavil najstarejše čevlje iz obdobja okrog leta 1650. »Ti čevlji prihajajo iz srbskega mesta Niš. Izdelani so iz kože domačih kosmatih svinj, ki niso bile zaprte v hlevu, ampak so se pasle na prostem. Iz tistega časa so tudi plemiški škornji, ki prihajajo z Gorenjske (Radovljica) z irhastimi hlačami iz 18. oz. začetka 19. stoletja. Hlače so podložene z domačim tkanim platnom. Največ pa imam seveda vojaških čevljev iz 19. stoletja do sredine 20. stoletja. Vojaške čevlje in seveda vse vojaške eksponate zbiram že od mojega petega leta dalje. Civilni čevlji so ročno izdelani, po letu 1870 pa tudi strojno šivani in barvani. Najtežje izmed čevljev iz 19. stoletja ali starejše je dobiti otroške čevlje iz »navadnih« družin. Kako ne, saj so bili otroški čevlji precej ponošeni in pokrpani, nosili so se iz generacije v generacijo,« pove Srečko, ki še razkriva, da je bil čevelj zelo dragocen in drag predvsem zaradi izdelave in materialov, ki so jih uporabljali. Otroci so nekoč pasli krave pretežno bosi in si mrzle noge greli kar v kravjih iztrebkih. Tudi vojaki, ki so prihajali domov z bojišča, so imeli probleme z obutvijo, saj je bilo vse opustošeno od vojne in hvaležni so bili, da so bili vsaj obuti in oblečeni. V zimskem času so noge zavili v kos blaga in jih dali v čevelj, da jim je bilo topleje. Ljubezen do čevljarstva je Srečko podedoval po dedu Viktorju Rožetu iz Dutovelj, ki je bil čevljar. Prav dedu Viktorju se lahko zahvali, da je po njem podedoval oz. dobil nekaj njegovega čevljarskega orodja. Tudi Srečko svojim domačin popravi čevlje, za kar so mu nadvse hvaležni.

Olga Knez