Peter Deu je gostinec, lastnik gozda, lesni predelovalec, vinogradnik in podjetnik iz Mokronoga. Družina Deu šteje 14 članov – oče Peter in mama Liljana, hčerki Ana in Petra ter sin Ivan, zeta Blaž in Gregor, snaha Zdenka ter vnuki Blaž, Gregor, Zdenka, Nuška, Lili, Matic, Oskar, Iva in Peter. In prav za vse se delo najde v domačem podjetju. Nekoč so tudi kmetovali, z gostinstvom pa se na Deuovi domačiji ukvarja že peti rod. Peter nam je predstavil svoj pogled na kmetijsko, gozdarsko in vinogradniško dejavnost nekoč in danes.

Kot je povedal Peter, je bil njegov oče po vojni pomočnik ministra za trgovino. »Po vojni so nam skoraj vse pobrali, na očeta pa so pritiskali, da bi postal direktor nekakšnega kolhoza na območju Mokronoga, a tega ni hotel prevzeti. Zato ga je oblast obsodila na 12 mesecev zapora in prisilnega dela v Litostroju. Kljub temu oče ni gojil nekih velikih zamer, vsi rodovi iz domače hiše so bili dokaj naprednih pogledov. Tudi sam Mokronog je bil v zgodovini napreden kraj, pred vojno je bila tu celo močna usnjarska industrija z okoli 400 delovnimi mesti. Odkar smo spet samostojna občina, Mokronog ponovno doživlja razvoj in danes skorajda nimamo brezposelnih ljudi. Imamo vso javno infrastrukturo, žal pa so nam pred kratkim ukinili banko. Veliko hodim po svetu in vidim, da ni prav, da pri nas onemogočamo male, od kmetov do podjetnikov, in dajemo podpore velikim, celo tujcem.«

PODPORE NAJ UŽIVA, KDOR DELA

Kot pravi Peter, se je njihova družina po drugi svetovni vojni še ukvarjala s kmetijsko dejavnostjo. »Takrat smo imeli od 30 do 34 glav živine, po navadi tudi 5 do 7 konj, ki so bili vsak dan vpreženi, vozili so les, gramoz za ceste …, in seveda tudi svinjski hlev ni bil prazen. Oče je ob tem ponovno zagnal žago ter nudil usluge kmetom, lastnikom gozdov. Leta 1962 so nam prisilno nacionalizirali okrog 10 do 12 hektarjev obdelovalne zemlje, ostalo nam je le nekaj minimalnega. Očetu ni kazalo drugega, kot da se popolnoma preusmeri. Živino smo prodali in leta 1964 spet odprli gostilno. Kmetijsko dejavnost smo opustili, preostanek zemlje pa smo še obdelovali. Na našem območju je bilo nacionaliziranih okrog 3.000 ha v glavnem največjih površin in nam kmetom so ostale predvsem manjše parcele. Nekateri so svojo zemljo takrat prodali po katastrofalno nizki ceni, moj oče pa na to ni pristal in ni hotel podpisati nobenega dokumenta. Zemljo smo z denacionalizacijo dobili nazaj, vrnjenega nam je bilo kakšna dva hektarja manj, ker je bila zemlja že pozidana. Ostali pa so nam gozdovi, katerih površino smo nenehno povečevali z dokupovanjem.«

Obdelovalno zemljo dajemo v najem in najemniki si lahko vpišejo GERK-e ter uveljavljajo subvencije. Smo mnenja, da naj bodo tisti, ki nekaj obdelujejo in pridelujejo, tudi upravičeni do ustreznih podpor.

KAR TI JE POLOŽENO V ZIBELKO

»Po osnovni šoli sem šel v gostinsko šolo v Ljubljano, od tam pa za skoraj dve leti na delo v Avstrijo, nato za 18 mesecev na služenje vojaškega roka in zatem ponovno na delo v tujino, za dve leti v Italijo. Tako v Avstriji kot v Italiji sem delal v gostinstvu, to delo pa sem potem nadaljeval tudi v domači gostilni. Ker sem imel furmanstvo v genih, sem se začel ukvarjati s prevozništvom in gradbeno mehanizacijo. Ni šlo slabo, dejavnost se je razvijala, dokupili smo še kamione za prevoz avtomobilov in to dejavnost opravljali skoraj 15 let. A je bilo s prevozi vse več administrativnega dela, pokazala se je prilika in večino kamionov sem prodal. Leta 1981 sem postavil novo sodobno žago ter najprej predvsem rezal les za potrebe prebivalstva, za gradnjo gospodarskih in stanovanjskih objektov. Z upadom gradenj pa smo pričeli odkupovati hlodovino in rezan les prodajati lesnopredelovalni industriji. Ob posodabljanju žage smo opremo menjali že šestkrat, nenehno smo povečevali kapaciteto razreza in rezan les tudi izvažali v Italijo in v Avstrijo, kar počnemo še danes.«

Če se je včasih rezalo zgolj deske in plohe ter les za ostrešje, je današnji razrez hlodovine popolnoma drugačen. Hlod se ob razrezu obrača, da se iz njega dobi različne sortimente rezanega lesa.

»Režemo iglavce predvsem za domači trg, listavce pa za italijanskega za pohištveno industrijo. Danes lahko režemo od 50 pa celo do 80 kubikov na 8 ur, žaga je popolnoma avtomatizirana in omogoča raznovrstne razreze, glede na potrebe in zahteve kupcev. Posodobljen imamo tudi avtopark, tako da hlodovino, ki jo kupimo, in les, ki ga razrežemo, v veliki meri tudi sami prepeljemo. Imamo lasten odkup lesa od zasebnih lastnikov gozdov, velik del hlodovine pa odkupimo tudi od države. Marsikdaj izvedemo tudi posek, še vedno režemo tudi les za posameznike, ki so se odločili za gradnjo. Letno izdelamo okrog 60 tisoč palet za znane naročnike. Les slabše kakovosti v glavnem izvažamo v Italijo, ker je pri nas vsa iverna industrija propadla. Danes opažamo ponovno oživljanje pohištvene industrije v Sloveniji, tako da nekaj elementov iz bukovega lesa že prodamo tudi domači industriji.«

»Kljub temu da imamo žago, v lastnih gozdovih izvajamo le sanitarni posek. Gozdove obožujem in zato jim posvečam še posebno skrb tako z negovalnimi deli kot tudi s pogozdovanjem. Sem član Društva lastnikov gozdov Mirenske doline. Gozd je res moje posebno veselje in sem vesel, če je urejen in negovan. Gozd ni lep in zdrav, če v njem ni prisotna človeška roka.«

DANES JE ŽAL GOVORA LE ŠE O KOLIČINAH

»Kar se jaz zavedam, kmetijstvo ni nikoli omogočalo nekega bogatenja. Vendar se mi zdi, da se je v preteklosti kar nekako dalo preživeti. Cene mesa, mleka in drugih pridelkov so bile kar nekako primerne z ozirom na današnje čase. Mi sicer ne kmetujemo več, a zelenjavo in tudi nekaj krompirja še vedno pridelamo za potrebe družine in gostinske dejavnosti. Danes uspevajo predvsem velike kmetije, to je evropski in svetovni trend, le tri krave v hlevu žal ne pomenijo nič, včasih pa so lahko kmetje oddajali mleko celo po 10 ali še manj litrov. Podobno je s klavno živino, z biki, telicami – tudi tu se pogovarjamo o 100 in več živalih. Da o stroških današnje kmetijske mehanizacije ne govorim. Vložki so izjemni, ljudje pa morajo biti zelo pridni in delavni, da ohranjajo kmetijsko dejavnost. Glede na slabe odkupne cene mesa, mleka in drugih pridelkov so tudi subvencije nujne. Ko poslušam kmete, ki mi povedo cene teličkov, stroške reje ter potem odkupne cene, je razlika tako majhna, da zgolj pokrije stroške surovin, delo praktično ni plačano, o dobičku pa se niti ni možno pogovarjati. V kmetijstvu dobiček prinaša samo ekonomija obsega, podobno kot je v žagarstvu. Če boš rezal 5 kubikov na dan, to lahko počneš samo za hobi, nikakor pa ne za preživetje. Tudi vinogradništvo nam je v krvi, vseskozi smo imeli vinograde in jaz sem jih tudi obnovil, tako da zdaj obdelujemo okrog 8.500 trsov. Vinogradi so urejeni tako, da je mogoča strojna obdelava. Vino v glavnem prodamo doma skozi gostinsko dejavnost. So pa za vinogradništvo slabi časi, mnogi naši sosedje vinograde sekajo in dejavnost opuščajo. Meni ni v interesu biti ravno vinogradnik, a izjemno dobra zemlja na Malkovcu mi ni dovoljevala, da bi vinograde sekal in sadil smrekice ter se s tem osmešil. Ob trudu tudi uspeh pri vinu ne izostane, kar se pokaže na lokalnih ocenjevanjih.«

SEJEM KOT ODRAZ STANJA V KMETIJSTVU

»Sejemska dejavnost v Mokronogu sega gotovo 400 ali več let nazaj in nam jo je uspelo zadržati, tako da je danes sejem vsako tretjo soboto v mesecu. Včasih sta se odkup in prodaja živine v Mokronogu odvijala ob sobotah, vsak prvi četrtek v mesecu pa smo imeli t. i. sejmico, ko se je trgovalo samo s prašiči. Začelo se je že zjutraj okrog pete ure in se okrog devetih, desetih zaključilo. Sobotni sejem se je v zgodnjih urah prav tako pričel s trgovanjem s prašiči, sledilo je trgovanje z govejo živino, vsakič pa je bilo v ponudbi tudi nekaj konj, čeprav je imel na tem področju primat Šentjernej. Najobsežnejša sejemska ponudba je bila novembra in decembra, ko so kmetje iz širše okolice, celo od Žužemberka in Planine pri Sevnici, pripeljali dopitano živino, predvsem vole in junce. Kupci volov so bili v glavnem Bločani, ki so na sejem prišli že dan prej in pri nas prespali, da so drugi dan živino lahko pričeli kupovati že navsezgodaj. Voličke od 350 do 400 kilogramov pa so potem pokupili tisti, ki so poprej prodali težke vole. Te junce so potem redili in pitali ter naučili voziti, da so jih naslednji november ali december prodali. Ta ciklus se je ponavljal leta in leta. No, potem so prišli traktorji in volički odšli. Danes je govora le še o bikih in telicah, v trgovskih centrih pa je obilica poceni hrane. Tudi poljščin je vse manj, kmetje, ki jih še pridelujejo, pa jih potem kuhajo prašičem. V okolici je še nekaj kmetij, od katerih odkupujemo prašiče, saj je kakovost mesa veliko boljša. Zakoljejo jih v klavnici, sosed mesar pa potem pomaga pri izdelavi mesnih izdelkov, ki jih porabimo pri svoji gostinski dejavnosti. Navkljub vsem negativnim dejavnikom na trgu s hrano, v kmetijstvu, gozdarstvu, lesarstvu, vinogradništvu … opažam, da ljudje spet cenijo delo marljivih rok. Po tej plati sem optimističen.«

Družina Deu pred gostilno Zlata kaplja v Mokronogu, kjer je bila nekoč tudi domača kmetija. Na sliki v sredini sta oče Peter in mama Lilijana, na levi hčerki Petra in Ana, na desni pa sin Ivan z ženo Zdenko.

Peter in njegov sin Ivan na moderni družinski žagi; oba sta mnenja, da je v današnjih časih nujno povezovanje in sodelovanje.