Tradicionalne ribniške jedi so preoblikovane tako, da so prilagojene novim okusom in prepoznavne kot turistični produkt, imenovan »Ribniški meni«. Slednjega so projektni partnerji, Zavod Coknpok, Rokodelski center Ribnica in RikoInvest, podružnica Škrabčeva domačija, začeli v okviru projekta Ribiški meni izvajati marca lani, zaključil pa se je s predstavitvijo knjige Okusi suhorobarske dežele na dvorišču Škrabčeve domačije v Hrovači. Povabljenim so postregli enega izmed štirih menijev (poletni je »Reci bobu bob«), ki so jih sicer razdelili po letnih časih; vsak meni pa vsebuje po štiri jedi. »Vse jedi so iz sestavin, ki so jih včasih predelovali in jih tudi danes, mi smo oblikovali nove in jim dodali ščepec sodobnih kulinaričnih znanj,« je dejala Andreja Škrabec, direktorica zavoda Coknpok. Jedi bodo stregli na tradicionalnem posodju in pri tem uporabili lesene krožnike, žlice, vilice in lončeno posodje, obede pa bodo spremljali tudi značilni obredi s tega območja.

»Živila in prehrana so bili skoraj povsod enaki, bile pa so tudi razlike. Bolj razkošno so se mize šibile na Ribniškem trgu (rekli so mu gosposki) kot na Sodraškem (bil je delavski). Na Slemenih, ki ležijo na osončeni prepišni strani z velikimi kmetijami, so predelovali veliko hrane, v Loškemu potoku, visokogorskem hribovskem z gozdom poraščenem območju pa bore malo. Manj pestro je bilo v suhorobarskih družinah, bolj pa v zdomarskih. Zakaj? Zdomarji, potujoči trgovci, so namreč s seboj prinesli denar, živila, žita, koruzo,« pa je med drugim o raziskovanju lokalne kulinarične dediščine povedala Polona Rigler Grm iz Muzeja Ribnica. Kulinarična miza ni bila povsod enako obložena. Krojil jo je seveda denar. Vsak udek je imel svoj gudek, so včasih rekli. »A ne glede na vse razlike, je dejala Polona Rigler Grm, svinjina, suho ali prekajeno meso, je moralo biti za telovo, žegnanje, binkošti, košnjo tudi za veliko noč. Pozimi, za božič, so bile na mizi klobase. Na sploh so bili prazniki, če uporabimo besedo sedanjega časa, gastronomsko bolj svečani. Ponekod so za krst, v okolici Sodražice, pripravili kočijo ali bagrle (narezek suhega mesa), in sicer za botra ali botrico. Ob porokah pa so si za na pot dobili šajdesen.

Milan Glavonjić