Na spletni strani e-demokracije je objavljen predlog Pravilnika o merilih za finančno ovrednotenje nalog lovskih organizacij (predlog). Predlog določa merila, ki jih v javnem interesu opravljajo lovske organizacije in se lahko financirajo ali sofinancirajo iz proračuna RS (proračun), ter način tega financiranja glede na njihov obseg, zahtevnost in intenzivnost. Za mnenje o predlogu smo povprašali hribovsko-gorskega kmeta in lovca s Kokre Stanislava Berganta ter državnega svetnika in kmeta iz Vipavske doline Branka Tomažiča.

Stanislav Bergant pravi: »Nadaljuje se ideologija “kulturnega marksizma”, kjer je kmetova lastnina zgolj poligon za zalivanje ožjih interesnih skupin z davkoplačevalskim denarjem.« Branko Tomažič pa: »Predlog pravilnika posega nazaj v čase gospostva ali daje novodobnim gospodom privilegije, za katere niso upravičeni. Lovišč s posebnim namenom (LPN) v Sloveniji ne potrebujemo več, to smo že večkrat povedali. Vračanje v stare čase s takim pravilnikom zaničuje vse ostale lovce in lovske družine, ki delujejo po principu društev in na prostovoljni osnovi. Gospodarjenje v LPN je slabo, okolju škodljivo in vsem obmejnim območjem dela veliko škodo, saj je ciljno usmerjeno v prodajo trofej, ne pa v prilagajanje staleža živali in pravilno gospodarjenje z divjadjo in naravo. Škode na kmetijskih zemljiščih in tudi v gozdu so zaradi slabega dela LPN vedno večje. Če poenostavim, posamezni izbranci se bodo šli plačan državni safari. To se je dogajalo v nekdanji SFRJ in nima in ne sme imeti več prostora v naši ureditvi.«

 POGLED IN KOMENTAR NA OSNUTEK PRAVILNIKA

Preden bi se država odločila, da z veliko žlico deli davkoplačevalski denar organizacijam in posameznikom, bi morala preveriti, ali ti res služijo državi, vsej družbi, naravi ali le ozkim zasebnim interesom. Država bi morala najprej trezno razmisliti, čemu in komu so lovišča s posebnim namenom (LPN) in Lovska zveza Slovenije (LZS) sploh namenjeni. Žal, ob pomanjkanju preproste zdrave kmečke pameti ali pa iskrenega namena delati v dobro državljanov lastniki zemljišč lahko le nemočno opazujejo uničevalno požrtijo državne divjadi na zasebnih zemljiščih in lovsko malikovanje trofej. Verjetno je za lastnike edini razumen izhod opustitev kmetovanja in gozdarjenja.

Država bi po tem pravilniku lahko sofinancirala do 30 % izkazanih stroškov dela in materialnih stroškov LPN za dela v življenjskem okolju divjadi. Iz proračuna bi sofinancira do 10 % stroškov dela in materialnih stroškov pri izvajanju načrtovanega odvzema divjadi, odstrela bolne ali poškodovane divjadi in izrednih posegov v populacije ter za vodenje predpisanih evidenc o uplenjeni in najdeni poginuli divjadi. Ukrepe preventivnega zdravstvenega varstva divjadi bi sofinancirala s 50 %, monitoring populacij divjadi pa s 70 %. Sofinancirala bi tudi do 20 % izkazanih stroškov dela in materialnih stroškov na področju škod od divjadi in na njej.

 NEDOUMLJIVO SOFINANCIRANJE ŠKODE OD DIVJADI IN ODVZEM DIVJADI

Škode od divjadi naj bi bile ob pravilnem načrtovanju in realizaciji odvzema ter ustreznem staležu divjadi nekaj izjemnega. Iz dostopnih poročil pa so prijavljene škode stalno visoke in verjetno vedno manjkrat prijavljane. LPN-ji so skoraj brez izjem namenjeni lovskemu turizmu nekaterih elit. Ne samo trofejni lov, tudi netrofejni se izvaja velikokrat s pomočjo raznih vplivnežev. Če bi država že našla nek smisel državnih lovišč, bi ob vseh škodah divjadi iz teh lovišč plačala morda del škode ali del stroškov lova, ki ga zgoraj omenjeni ugledni predstavniki družbe očitno ne zmorejo plačati sami, če bi bila realizacija odvzema 100 ali več odstotkov.

 Tako se je država odločila destimulativno podpreti doseganje plana odstrela in stimulativno varovanje rodnega dela populacije – na veselje lovcev oz. žalost lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč.

 Glede na navedeno bo državnim lovcem v velikem interesu vse, razen ukvarjanja s škodami, ki jih preštevilna divjad povzroča kmetijstvu in gozdarstvu.

 IZOBRAŽEVANJE IN DOBRO PLAČANO DELO ZAPOSLENIH V LPN

Državni lovci v LPN-jih imajo zelo pestro izobrazbo, od mesarjev, policistov, avtomehanikov, avtoličarjev, zidarjev, nekateri tudi s končano osnovno šolo, strojnih tehnikov itd. Zato jim pripadajo posebna usposabljanja (9. člen pravilnika). Absurdno pa je, da se jim namenja tudi vlogo predavateljev, komunikatorjev z javnostjo in celo znanstvenoraziskovalnih delavcev, za kar bi prejemali 50 evrov na uro. Za stroške publikacij ali objave oglasov bi država krila do 50 % vrednosti. Za organiziranje in sodelovanje na različnih dogodkih, objavo strokovnih člankov, vodenje ogledov ter strokovnih ekskurzij v LPN, za delo s šolsko mladino pa bi država primaknila do 80 % izkazanih stroškov. Skratka: kar izreče, predstavi ali napiše državni lovec, se financira z do 80 % državnega denarja. In kaj bo tako izobražena struktura v svojem znanstvenoraziskovalnem delu ugotovila – morda, da je najceneje rediti divjad na tuji zemlji.

 LOVSKI ČUVAJI

Biser pravilnika je tudi 11. člen, s katerim bi se plačevalo do 60 % izdatkov lovsko-čuvajske službe, pogoj za to pa so ustrezni vpisi v njihov dnevnik. Praktično vsi državni lovci so hkrati tudi lovski čuvaji. Iz javno dostopnih podatkov je razvidno, da državni lovec dobi v najelitnejših LPN-jih v povprečju približno 8000 evrov na leto za opravljene prevoze s svojim vozilom. Večinoma menda vozijo uplenjeno divjad v hladilnice, lovske goste sem ter tja, hodijo krmit divjad večkrat na dan in podobno. Poskusite se kdaj voziti pretežno po gozdnih in malo po javnih cestah ter merite hitrost in kilometre ter porabljen čas in si preračunajte teh 8000 evrov (po 0,37 evra/km). Imajo potem državni lovci še kaj časa za karkoli drugega v službi kot za sedenje v avtomobilih?

 PRAVIČNEJŠA PRETEKLOST

»Zaradi škodljivega vpliva jelenjadi na gozd in kmetovanje je vse do druge svetovne vojne veljala posebna ureditev še iz časa Marije Terezije,« pove Bergant in dodaja: »Lastna lovišča so obdržali samo lastniki z več kot 115 hektarji zemljišč v strnjeni posesti. Preostala zemljišča so se združevala v občinska zemljišča, ki so jih občine dajale v zakup, zakupnino pa sorazmerno razdelile lastnikom zemljišč. Lovski upravičenci so morali posestnikom povrniti škodo, povzročeno z lovom, in škodo, ki jo je naredila divjad. Občinska lovišča so se oddajala v zakup bogatim industrialcem in visokim uradnikom.«

 Veleposestniki, ki so želeli loviti jelenjad, so jo morali gojiti v oborah na svojih zemljiščih

In kaj imamo danes in kaj bomo imeli jutri? Očitno izdatno javno financiranje lovskega hobija posameznih vplivnežev in častilcev lovskih trofej.