V kraju poleg drugih deluje aktivno Turistično društvo Rečica, ki vsako leto med drugim prireja tradicionalni, daleč na okoli znan jesenski spominski Lenartov sejem. Prizadevni članice in člani po navadi prvo nedeljo v oktobru pripravljajo ta izjemno izviren sejem, s katerim želijo obiskovalcem približati nekdanji utrip zgornjesavinjskih sejmov v času med obema vojnama in že veliko prej. Sejemski živ-žav z rokodelci domače in umetne obrti se prične v trgu s prangerjem, ko po sveti maši v farni cerkvi sv. Kancijana zgodaj dopoldne s tradicionalnim običajem odprejo obložene stojnice in zadiši po pečenem kostanju. Zbrani množici glavni trški policaj predstavi pravila sejmarjenja, saj se pri »glihanju in kupčevanju« ne sme goljufati. Ob nagovoru trškega župana Vincenca Jeraja in tokrat aktualne županje Ane Nuše Rebernik so dvignili trško zastavo. Po trgu pa se je razlezla prijetna glasba mladih harmonikarjev šole Primoža Zvira. Med sejmarji so vsakič prisotni krajevni posebneži, ki izstopajo že na pogled, rado pa se zgodi, da ciganski par Pavel in Urša kar na začetku pokažeta, kaj je njuna največja veščina. Kaj izmakniti ali naprositi za lačne otroke, prikrajšane ter uboge, vredne pomilovanja. No, vendarle potreben red vzpostavijo trški policaji, da je »glihanje« za blago po običaju pestra igra najcenejšega, kupcem pa predragega. Male legende, ki še danes živijo v pripovedih starejših Rečičanov in Zgornjesavinjčanov, pa prikažejo tudi v živo posebni rečiški liki. Tu lahko srečamo vsiljivega prodajalca drobnarij »pičkurina«, ubogega slepca, »šuhpucerja«, Cukrovo Lizo ter kupce sejemskega blaga od blizu in daleč. Prvič letos ob draginji kurjave se je pojavil tudi domači inovator Joško Bider z vnukom Ožbejem, ki sta ponujala v prodajo snope tresk za podžiganje v peči ter ročno napravo za njihovo izdelovanje. Na »štantih« na ogled in kupčijo postavijo svoje izdelke in dobrine rokodelci, najbolj iskani predvsem od drugod, po zares »nizkih« cenah pa so naprodaj domače kulinarične dobrote; svinjsko dober špeh, savinjski želodec, domače salame, odlični siri iz Zgornje Savinjske doline, filcani izdelki iz Solčave, potice in domači piškoti, zelišča in eliksirji znanih zeliščark iz okolice Mozirja, sadje za ozimnico, jabolčni in vinski mošt ter še star kisli tovkec. Domači čebelar Jože Časl in njegova Majda sta nastavita čebelji pridelek in medenjake, ki gredo za med in »geld«. Na račun pridejo tudi roji sitnih os ter krajevne opravljivke, ki v sejemskem vzdušju širijo še neslišane takšne in drugačne dobre novice. Zares bogato gobarsko razstavo s svetovanjem obiskovalcem sejma so pripravili gobarji GD Ajdovec iz Gornjega Grada. Zgodaj popoldne so dopoldanski ceremonial ponovili še enkrat, saj so se zamenjali tudi obiskovalci. Popoldne, ko so pir, staro vino, tovkec in šnopček opravili svoje, so bili zadovoljni vsi, stojnice vsaj nekoliko olajšane, saj so nepopustljivi sejmarji ob sončnem zahodu le malce spustili cene.

Jože Miklavc