Po zaslugi Antona Horvata so se spomini na kolarstvo in kovaštvo v Prlekiji in Prekmurju ohranili vse do danes. Kovaču Antonu Horvatu je bila vedno želja, da bi si uredil kolarski muzej, kovaštvo in kolarstvo pa sta bila nekoč tesno povezana. V deželi ob Muri je bilo nekoč veliko kolarjev, ki so v svojih priročnih delavnicah izdelovali orodja, pripomočke in vozove za potrebe kmetijstva. Anton je uspel pridobiti kolarsko orodje od dveh pokojnih kolarjev, in sicer od sorodnikov, ki so ga podedovali. Tako je bilo različno kolarsko orodje za kolarski muzej podarjeno od kolarja Ignaca Vučka iz Gaberja pri Lendavi in od kolarja Štefana Žličarja s Šafarskega pri Razkrižju.

Kolarji so za svoje izdelke največkrat uporabljali les bresta, ki je bil najbolj primeren les, ki nima ravnih, pač pa zvite letnice. Zato je les bolj vzdržljiv. Ko je kolar pri izdelavi nekega izdelka, recimo voza, opravil svoje delo, ga je predal kovaču, ki je poskrbel, da je bil les natančno okovan in šele takrat je bil voz primeren za vožnjo po cesti ali njivi. Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 30 kolarskih delavnic, leta 1957 pa v pomurski regiji 36 delavnic. Kolarska obrt je začela izginjati z množičnim pojavom vozov z gumijastimi kolesi in traktorji v 70. letih prejšnjega stoletja. Danes se za kolarstvo skorajda nihče več ne zanima, kolarjev ni, ostali pa so spomini nanje in ponekod se še kje v kakšnem zaprašenem prostoru najde kakšno kolarsko orodje ali izdelek. Obiskovalci so nad ogledom kolarskega muzeja navdušeni, predvsem mladi se zanimajo, kaj vse so kolarji izdelovali.

Jože Žerdin