Skrb kmeta je pridelava hrane za ljudi, in ne prevzemanje bremen zaradi škod od divjadi

Velike spremembe v staležu posameznih vrst divjadi povzročajo vse več škode, kar ima zelo velik vpliv na ekonomičnost kmetovanja. Na to so opozorili na posvetu Problematika evidentiranja škod od divjadi – stanje in možnosti izboljšav, v organizaciji Komisije DS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Lovske zveze Slovenije. Vse pogosteje se tudi dogaja, da škoda od divjadi ni niti prijavljena niti ustrezno zabeležena, kar povzroča dodatne konflikte med oškodovanci in zavezanci za poravnavo škod. Hkrati pa pomanjkljive evidence vodijo v neustrezno načrtovanje odvzema divjadi. Sovoditelja posveta sta bila državni svetnik Branko Tomažič, predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, in Alojz Kovšca, predsednik Lovske zveze Slovenije.

Predsednik DS Marko Lotrič je celovito predstavil problematiko. Med drugim je izpostavil: »Področje populacije divjadi in lovstva je treba urejati strokovno in dolgoročno, s trajnostnim pristopom, ki bo tudi v prihodnje omogočal kmetovanje in naravno obnavljanje gozdov, ter z zagotovilom, da bo morebitna škoda ustrezno povrnjena. Komisija za kmetijstvo redno izpostavlja, da je treba zakon o divjadi in lovstvu temeljito prenoviti zaradi prevelikega števila divjadi in posledično vedno večje škode na kmetijskih zemljiščih in posevkih oz. pridelkih. Na drugi strani zaradi vedno večjih škod od divjadi lovske družine izpostavljajo, da kmalu ne bodo mogle več kriti škod po divjadi s svojimi proračuni, kar lahko privede do neželenih konfliktov med deležniki, kmeti in lovci, ki pravzaprav oboji trpijo iz istega razloga.«

PROBLEM ŠKOD JE PODCENJEN

»Kmetijske organizacije vedno znova opozarjajo, da ograjevanje kmetijskih površin ne more biti edini ukrep za zmanjševanje negativnih vplivov divjadi na kmetijsko in gozdarsko proizvodnjo. To namreč predstavlja naraščanje stroškov kmetijske proizvodnje ter krni privlačen videz krajine. Problem škod po divjadi in njen vpliv v slovenskem prostoru je podcenjen. Populacija jelenjadi se je v desetih letih podvojila in razširila na območja, kjer je prej ni bilo. Na najbolj obremenjenih območjih z divjadjo je zaznano opuščanje kmetijskih dejavnosti, kmetje so prenehali z gojenjem intenzivnih kmetijskih kultur in poljščin na njivskih površinah, saj jim preštevilna divjad povzroča prevelik izpad pridelka.«

POPASENOST NA TRAVINJU IN V GOZDU

»Divjad močno vpliva tudi na živinorejo. Različne študije so pokazale, da je lahko izpad krme zaradi paše jelenjadi na najbolj obremenjenih območjih tudi okoli 50 %. Vendar se popisov popasenosti na kmetijskih površinah še vedno ne izvaja, kmetje pa škod zaradi nejasnosti, prevelike birokratiziranosti in nedorečene metodologije ne prijavljajo. Pomanjkljivi so tudi podatki o škodi v gozdovih, ki je bistveno podcenjena in ni finančno ovrednotena. Tudi gozdovi postajajo zaradi prevelike številčnosti divjadi manj produktivni, okoljsko in biotsko osiromašeni, posledično pa tudi manj odporni na podnebne spremembe.

V izogib konfliktom in s ciljem ohranjanja kmetijstva in prehranske varnosti ter zaščite biotske raznovrstnosti je nujno, da ukrepamo brez odlašanja. To ukrepanje pa mora biti odgovorno in premišljeno, da bomo zagotovili pravično ravnotežje med varovanjem divjadi in zaščito interesov lastnikov zemljišč ter uporabnikov.«

Število divjadi je treba normalizirati, da bo omogočeno varno sobivanje človeka in divjadi ter nemotena kmetijska proizvodnja, ki je eksistenčnega pomena.

Lovcem pa je treba zagotoviti ustrezne pogoje, da bodo lažje in uspešno realizirali odvzem divjadi. Sistem izplačila škod po divjadi je treba urediti tako, da bo v praksi dejansko deloval. Napredek je možen le ob sodelovanju vseh deležnikov, predvsem kmetov, gozdarjev, lovcev ter države oz. odločevalcev na tem področju.

PROBLEMI SO KONKRETNI, REŠITVE PA ABSTRAKTNE

Predsednik Lovske zveze Slovenije Alojz Kovšca je poudaril, da je gospodarjenje s prostoživečimi živalskimi vrstami zahtevno. »Pri lovcih gre za strokovno-etično vprašanje, pri kmetovalcih gre za eksistenčno vprašanje, za državo pa predvsem za politično vprašanje,« je dejal Kovšca in dodal: »Kadarkoli politika zamudi in ne najde ustreznih rešitev pravočasno, pride do tega, da so na koncu sprejete slabe rešitve. Divjad je edina, ki danes tukaj poleg nas lovcev nima zastopnika, zato se bomo mi potrudili, da bomo zastopali interese prostoživečih lovnih vrst. Med uporabniki prostora so tudi turistične in športne organizacije in tisti, ki se v naravi znajdejo neorganizirano in povzročajo motnje. Zaradi teh motenj se divjad seli, posledično se mora hitro nahraniti, kar stori na najboljši paši – to je na njivah.«

Kot je še poudaril Kovšca, lovci pozdravljajo napovedane spremembe zakona o lovstvu, a opozarjajo, da je potreben poudarek na zmanjševanju oz. preprečevanju škode. Izplačevanje odškodnin namreč za nekatere lovske družine že pomeni, da so na robu preživetja. In če bo katera zaradi tega bankrotirala, bo težko najti koga, ki bo še izvajal lov na posameznih območjih.

Predstavnica Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Urška Srnec je pojasnila, da za škodo od divjadi na kmetijskih in gozdnih kulturah odgovarjajo upravljavci lovišč in lovišč s posebnim namenom. Za škodo od divjadi na premoženju na nelovnih površinah (parki, ograjene površine, naselja ipd.) pa odgovarja država oz. v njenem imenu MKGP. Ob tem je izpostavila, da mora fizična ali pravna oseba, ki ji divjad lahko povzroči škodo, na primeren način, kot dober gospodar, narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. Pri tem je dolžna uporabljati ustreznazaščitna sredstva, ki mu jih preskrbi upravljavec lovišča. Izvajati pa mora tudi druge predpisane ukrepe za preprečevanje škode po divjadi.

»Če škode ni mogoče preprečiti na navedena dva načina, pa lahko oškodovanec od upravljavca lovišča zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode,« je še povedala Urška Srnec.

Vendar je vse to po izkušnjah kmetov v praksi skorajda neizvedljivo. Če zadevo nekoliko karikiramo, ni pa daleč od realnosti, bi rekli, da dober gospodar le pisno pozove lovce, naj mu dostavijo vso zaščitno opremo, lovci pa pravzaprav niti ne bi vedeli, kakšno, saj je zakonodaja na tem področju nedorečena in posplošena.

Dr. Matija Stergar z Zavoda za gozdove Slovenije je pojasnil, da kakovostni podatki v populacijah divjadi in njenem okolju pripomorejo k boljšim lovsko-upravljavskim odločitvam. V zvezi z načrtovanjem je opozoril na pomanjkljivosti trenutnih evidenc o škodah po divjadi, predvsem na nepopolnost evidence (zajema le del dejanskih škod) in prostorsko natančnost podatkov. Po njegovem so evidence škod pokazatelj zasičenosti ekonomske in sociološke nosilne zmogljivosti okolja.

Izpostavil je, da je glavnina škod v Sloveniji ovrednotenih v severovzhodni Sloveniji oz. v pomurskem lovsko-upravljavskem območju ter da najbolj narašča škoda po jelenjadi.

OŠKODOVANCI SO V POSTOPKIH ŠIBKEJŠI ČLEN

Andrej Andoljšek s Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije je predstavil pomanjkljivosti v zakonskih opredelitvah in postopkih glede škode po divjadi.

Škode od divjadi so kot problem pri kmetovanju rangirane takoj za birokracijo in konstantno naraščajo. Oškodovanci so v postopku izrazito šibkejši člen in so upravičeni do škode le pod določenimi pogoji. Dejansko prijavljena škoda ne odraža dejanskega stanja (neprijavljanje škod iz različnih razlogov). Nekaterih škod se ne priznava oz. se izogiba odškodninski odgovornosti.

Nekatere prijavljene škode sploh niso evidentirane (ko gre recimo za hitro dosežen sporazum). Andoljšek je opozoril tudi na težave pri uveljavljanju odškodnin, ki nastajajo zaradi nepravočasne odzivnosti lovcev (tudi manipuliranje z roki) ter zahtev lovcev (tudi neutemeljenih) po različnih dokazilih. Ponujena odškodnina je običajno neprimerna. Oškodovanci tudi ne morejo sprejeti bremena škod nase zaradi izgovarjanja lovcev na prostovoljnost in da nimajo denarja, saj niso deležnik pri upravljanju z divjadjo. Roki za izplačilo odškodnin niso predpisani, prihaja pa tudi do težav pri iskanju cenilca.

Posebno poglavje pa so lovišča s posebnim namenom (LPN), kjer so izrazito visoki staleži divjadi posledično pa tudi velike škode. Ob reševanju teh je veliko nekorektnih odnosov do lastnikov ali najemnikov zemljišč. Vse to pa se najbolj dramatično odraža na območjih, ki so demografsko ogrožena, saj opuščanje kmetovanja dodatno povzroča praznjenje vasi.

Andoljšek vidi rešitev v ustreznem načrtovanju upravljanja z divjadjo, izboljšanju načina prijave škod (elektronska prijava), v spoštljivi komunikaciji med oškodovancem (čustva) in lovcem ter z deležniki v procesu načrtovanja. V primeru nelikvidnosti lovske družine pa naj se na nivoju OZUL ali LZS ustanovi solidarnostni fond.

»Glavna skrb kmeta je namreč obdelovanje kmetijskih površin za zagotavljanje dohodka in sledenje dobrim kmetijskim praksam. K temu ne spada ograjevanje površin pred preštevilno divjadjo (in zvermi) ter prevzemanja bremena škod.«

Branko Tomažič je izrazil upanje, da bo posvet prispeval k boljšim odločitvam odgovornih. Populacija divjih živali po njegovem mnenju narašča tudi zaradi vse večjega vpliva naravovarstvenih organizacij, opuščanje kmetovanja pa ima velik vpliv na prehransko samooskrbo in s tem varnost države.

Že štiri leta zapored jelenjad vdira na ograjen vrt na urbanem območju in na nelovni površini. (Fotografija: arhiv oškodovanca)