Še živeči udeleženci sestanka Andrej Magajna, Lojze Peterle, dr. Rajko Pirnat, Marjan Podobnik, dr. Hubert Požarnik in Matjaž Šinkovec so v začetku letošnjega maja v Zmincu, na Omanovi domačiji, kjer je bil na povabilo pokojnega Ivana Omana 27. oktobra 1989 spočet DEMOS, napisali »Poslanico novim rodovom«. V njej med drugim pravijo, da se po svetu in doma znova uveljavljata koncept sovražnika in koncept imperija, ki sta v nasprotju z duhom osamosvojitve Slovenije in konceptom skupnosti, s katerim je nastala Evropska zveza in temelji na spoštovanju dostojanstva vsakega.

A tako kot za sestanek leta 1989 tudi za letošnjo poslanico ve le malokdo. Omenjeni politiki, ki so v letih pred osamosvojitvijo imeli »jajca«, očitno niso nikomur več mar. In komu je še mar za dostojanstvo, za duh skupnosti …? »Mediji raje subtilno, a dosledno promovirajo in objavljajo vsebine, ki glorificirajo uspeh individualizma v kapitalističnem sistemu, hkrati pa moralizirajo o revščini neuspešnih,« je pred časom v Mladini zapisal kolumnist Grega Repovž. V uvodniku z naslovom Dovolj ekonomije še pravi, da je problem ekonomija, ki je postala kraljica znanosti. Ekonomistom pa: »Vaša znanost je v trenutku, ko je povozila vse ostale in postala nekakšna ustava pameti, pri tem pa poljubila prstan neoliberalizmu, zavozila svet. Uničili ste pomen solidarnosti. Uničili ste človečnost. Uničili ste sočutje. Vse ste monetizirali. Uničili ste vse.«

V zvezi z neoliberalizmom pa bi se ljudstvu poleg ekonomistov po mnenju Repovža morali opravičiti tudi socialdemokrati, »ker so tudi oni vse zavozili. Ker so mislili, da so lahko oboje hkrati. Bogati in socialni. Ne le da se ni izšlo: gre za korupcijo duha, za korupcijo posameznika, za razpad vrednot.«

Ob tem bi omenil še prejšnji teden umrlo Anito Ogulin, ki je med drugim tudi kmetovala, preden je postala humanitarka in prostovoljka. »Revščina je med slovenskimi državljani precej skrita, pa naj gre za podeželje ali mesto,« pravi v enem od številnih intervjujev in dodaja: »Kapitalizem dobesedno gazi po ljudeh in nihče ga ne želi ustaviti, da bi rešil tisto malo človečnosti.« O skriti revščini pa: »Ključen je sram in občutek revnih, da jih imajo drugi državljani za lene. Tudi ali še posebej politiki.«

Povsem isti občutki prevevajo tudi srednjega in malega kmeta, in kot pravi kmet in državni svetnik Branko Tomažič: »Vidimo, da je odnos do kmetijstva vsak dan bolj negativen, lahko bi celo rekli, da se načrtno dela proti podeželju, proti staroselcem, proti pridelavi hrane, samooskrbi, proti poseljenosti podeželja in proti kmetstvu nasploh. Neumni ukrepi in politika uničujejo malega in srednjega kmeta.« Trenutna evropska in slovenska politika sta naklonjeni zgolj kmetijskim podjetjem, majhne, družinske kmetije pa odmirajo.

Kar 80 % subvencij v EU dobi 20 največjih kmetijskih podjetij. In samo v letih med 2005 in 2020 se je število kmetij v EU zmanjšalo skoraj za 40 %. Ob tem je delo izgubilo okoli 5,3 milijona kmetov. V Sloveniji ni nič drugače.«

Danes svetovno pridelavo hrane obvladuje okoli 20 multinacionalk. In prav te nam dejansko vsiljujejo bebasto nategavščino – zeleni prehod. Kapitalu dobički na trgu dela namreč padajo, in ker zahod tudi ne obvladuje več trga surovin, si je izmislil novo tržno blago – CO₂ in orožje. Politika, ki je tudi že desetletja zgolj tržno blago, še posebej prevzetna pri tem je evropska, pa ima nalogo nategovati in zavajati ljudstvo. In glavna tema nove/stare predsednice Evropske komisije je debata o orožju, namesto o miru. Naša, slovenska politika pa nima »jajc«, da temu ne bi sledila. Nima »jajc«, da se ne bi odzvala šepetu lobistov, šelestenju novcev in izgovoru: »Tako hoče Bruselj«. Včasih je bil izgovor Beograd, nekoč Dunaj. Pa bi ob tem omenil Janeza Evangelista Kreka, krščanskega socialista ter zaščitnika kmeta in delavca, ki je leta 1900 odklonil ponovno kandidaturo za poslanca v dunajskem parlamentu, saj je menil, da je delo v domovini bolj potrebno. Poudarjal je gospodarsko-socialno razsežnost krščanstva, ki uči, da moramo po evangeliju tudi zemeljske dobrine med seboj deliti in poskrbeti za reveže.

Nisem hotel biti vulgaren z »jajci«, ki sem jih pripisal politikom v prvem stavku tega zapisa in so želeli nekaj dobrega narodu. Brez slabe vesti pa sem vulgaren, ko »jajca« pripišem današnjim odločevalcem. Izgleda, da jih imajo samo za dosego lastnih želja ali želja kapitala. Narod je pri tem nepomemben. In potem narodu očitajo, da politikov ne ceni in da nihče več noče v politiko.

Vse upe sicer polagamo v mlade. Se je morda že rodil novi Krek? In če se je – od koga naj se pišče kaj nauči? Od kokoši? Od petelinov brez »jajc«?