Naraščajoča svetovna poraba pšenice, ki je po petih letih večja kot njena pridelava je v letošnjem letu povzročila rast cen pšenice na svetovnem trgu. Rast se je zgodila kljub temu, da se je svetovna zaloga pšenice v sezoni 2017-18 povečala za 21,7 milijona ton (kar je za 8,2 milijona ton več kot bo manjša letošnja pridelava) na rekordnih 269,8 milijona ton. V sezoni 2017-18 se je tako na globalnem nivoju cena pšenice zvišala za 4 do 6% in je tako v letošnjem maju znašala cca 17,4 centa po kilogramu. Cene najvišje kvalitete pšenice pa se gibljejo nad 20 centi/kg. V EU je maja povprečna cena krušne pšenice znašala 16,9 centa/kg (najmanj v Bolgariji 14,7 centa in največ v Veliki Britaniji 20,0 centa/kg) krmne pšenice pa 16,6 centa/kg.

In kje smo s pridelavo pšenice v Sloveniji:na okoli 39.000 hektarjih polj pridelamo približno 150.000 ton žita na leto, kar je komaj polovica naše letne porabe. Sosednja Avstrija je z žiti skoraj samopreskrbna. In cena? Kmetje ste želeli vsaj 14,5 centa/kg za krmno, 16,5 centa/kg za krušno in 18,5 centa/kg za najvišjo A kakovost pšenice. Vse te željene cene so še vedno precej pod svetovnimi in tudi evropskimi cenami. Mlinarji, torej odkupovalci, pa so pripravljeni plačati zgolj po lanskoletnih cenah. Seveda – zavedajo se, da bodo za 150 tisoč ton žita kolikor ga letno uvozimo (letos ga bo potrebno še več) morali seči precej globlje v žep kot lani. Naj podražijo kruh? Ocenili so da so nasproti potrošniku in trgovskim verigam zelo slab pogajalec. Že nekaj let pa jim je zelo dobro znano, da imajo ob nedelujoči ‘žitni verigi’, izjemno pogajalsko moč nasproti pridelovalcem, torej vam kmetom. Ne zavedajo pa se tega, da bodo s takšnim ravnanjem, ob odsotnosti želeje države po samooskrbi, povzročili propad domače pridelave in slej ko prej popolno odvisnost od tujih dobav. In potem bo našim mlinarjem ceno surovine, dela in končnega izdelka – moke diktiral tujec. Če je v tem primeru politika iz ne vem katerega vzroka nemočna in nikakor ne zmore ne povečanja pridelave krušnih žit in še manj poštenih odnosov v žitni verigi, bi človek pričakoval nekoliko bolj modrega, predvsem pa vizionarskega pogleda poslovodstev mlinarjev. Dolgoročno gledano bo v tej zgodbi preživel le pek. Kajti če kmet opusti pridelavo krušnih žit, bo mlinar prisiljen v celoti pšenico uvažati in slej ko prej tudi poceniti svoje usluge. Trgovske police, ki so vsaj dvakrat večje kot povprečne evropske in ki se borijo za preživetje, pa bodo slej ko prej ugotovile, da je najceneje na naš trg pripeljati moko pekom in ne pšenice mlinarjem. Nekdo v tej zgodbi se iz domačega kruha močno dela norca in ne sprevidi komu zvoni.