Osem mesecev po katastrofalnem neurju

Minilo je dobrih osem mesecev od lanskih katastrofalnih poplav in številnih plazov, ki še danes ponekod ogrožajo prometno infrastrukturo, vodotoke in celo domačije. Sanacija vodotokov in plazov namreč, vsaj za nekatere ogrožene, poteka prepočasi. Prvenstveno se sanira tam, kjer je pravzaprav najbolj na očeh javnosti, ponekod pa se še niti začela ni. Prejšnji teden smo obiskali hribovsko kmetijo Atelšek v Planini pri Ljubnem ob Savinji. Pot do kmetije, kakšnih 20 minut od Ljubnega ob Savinji, še danes kaže neverjetne razsežnosti razdejanja, ki so ga lanskega avgusta za seboj pustili pritoki reke Savinje.

Hribovska kmetija Atelšek obstaja že okoli 500 let in prav toliko časa se na njej ohranja priimek Atelšek. Danes na domačiji živijo Iva Atelšek (tudi lastnica kmetije), ki je invalidna in nepokretna ter njen mož Ivan Mežnarc, ki ga bolezen tudi ni zaobšla. Kot pravi njun najmlajši sin Alojz, ki je ostal doma na kmetiji, imata mama in oče različna priimka, ker je stari oče želel, da se priimek Atelšek ohranja na domačiji. Zato tudi otroci Ive in Ivana, tri hčere (dve sta že samostojni, tretja pa zaključuje šolanje za medicinsko sestro) in najmlajši Alojz nosijo mamin priimek. Domačija se nahaja na nadmorski višini okrog 900 metrov na idilični legi, a s težkimi obdelovalnimi pogoji.

Z VSAKIM DEŽJEM SO BOLJ OBUPANI

Kot nam pove Alojz, kmetija obsega okoli 280 hektarjev površin, pri čemer je 12 hektarjev travnikov in pašnikov, preostalo pa so gozdovi. Glavni dejavnosti sta živinoreja in gozdarstvo. Trenutno imajo v hlevu 13 krav dojilj, v gozdovih pa letno posekajo okrog 1000 m³ redne sečnje oz. tudi več v primeru kakšne ujme. »Sekamo sami, včasih pa nam na pomoč priskoči kak prijatelj. Po lanskem avgustovskem neurju s poplavami in plazovi smo zaradi plazov morali posekati krepko čez 400 m³ lesa. Plazovi so v tem trenutku tudi naša največja skrb,« nam pove Alojz in dodaja: »Še posebej plaz pod domačijo, ki je zdrsel do potoka oz. hudournika, ga deloma tudi že zajezil in obstaja velika verjetnost, da se bo še prožil. Na to kažejo razpoke v zemlji nad plazom. Predstavnik podjetja Blan, ki se ukvarja s projekti sanacije plazov, nam je dejal, da sicer sama domačija ni ogrožena, vendar bi bilo treba narediti raziskavo – a do te raziskave še ni prišlo. Klicali smo tudi Jako Rupnika, s katerim smo se dogovarjali, da bi namestili sonde, ki bi merile morebitno premikanje zemljine. Na ogled je prišel tudi predstavnik podjetja Nivo, ki je po ogledu dejal, da je sanacija praktično nemogoča. Same Direkcije za vode RS sicer še nismo klicali. Sicer pa si odgovornost in pristojnost za sanacijo plazov med sabo podajata občina in vodno gospodarstvo. Obiskali so nas tudi že novinarji, ki so o naši težavi povprašali tudi našega župana (Občina Ljubno ob Savinji), a je ta dejal, da bo obveznost Občine gotovo izvedena, če bosta geolog in Državna tehnična pisarna (DTP) ugotovila, da je sanacija plazov v pristojnosti občine. DTP naj bi pripravljala projektno nalogo za opazovanje plazov.«

Bojijo se, da se bo plaz pod domačijo še povečeval in s tem ogrožal višje ležečo domačijo ter zajezil hudournik pod seboj, kar pa bi vodilo v še večje spodjedanje brega pod domačijo.

»Skratka, ne vemo, do kdaj bomo na milost in nemilost države in vremena prepuščeni sami sebi,« pa ga dopolni oče Ivan in doda: »En stroj so poslali, ki je teden dni nekaj delal, od takrat pa stoji. Z vsakim dežjem smo bolj obupani, saj našo kmetijo ogroža več plazov. Najbolj pa nas skrbi prav plaz pod domačijo, saj struga hudournika pod domačijo in pod plazom še vedno ni očiščena, čeprav je župan novinarjem trdil, da je očiščena. A župana že vse od poplav ni bilo niti enkrat na spregled.«

BO MLADI ALOJZ PREVZEL KMETIJO?

»Včasih je tu zapadlo po meter in pol do dva metra snega,« nam pove Ivan in dodaja: »zato so bili ljudje tu pozimi praktično odrezani od doline. No, tudi mi smo bili po lanskem avgustovskem neurju tri mesece skorajda odrezani od sveta, saj cesta do nas ni bila prevozna. Dostop je bil možen le s štirikolesnikom ali peš. Težki pogoji kmetovanja in draga mehanizacija ter na splošno kmetijska politika so danes dejavniki, ki mlade odvračajo od prevzema kmetij. Naš Alojz pa se je znašel v še posebej težkih pogojih, saj je na še rosno mladega, ob tem ko je ostal doma na kmetiji, padla skrb za gospodarjenje s kmetijo in skrb za invalidno mamo. Jaz pa mu zaradi slabega zdravja tudi nisem več v tolikšno pomoč, kot jo rabi. Ob vsem tem Alojz ni mogel naprej v šolo.« Kot nam je še povedal Ivan, je Alojz v zadnjem času že opravil šolanje za delo z motorno žago, sedaj pa opravlja še šolanje za gozdarski traktor. Ima tudi veselje in dobro žilico za pripravo suhomesnih izdelkov za domačo porabo. Idilična kmetija pa je menda všeč tudi Alojzovemu dekletu, ki prihaja iz ravninske govedorejske kmetije. Alojz ob vsem tem ostaja dokaj redkobeseden, a kot pravi: »Kljub vsem težavam sem lahko svoj gospodar na svojem. Kmetija je res na slikoviti legi, a s težkimi obdelovalnimi pogoji, posest se namreč nahaja na višini od 800 do 1300 metrov n. m. Morda bi kdo mislil, da je idealna za kmečki turizem, a v bližini sta že dva, zato prihodnost vidim v živinoreji in gozdarstvu.«

Bo mladi Alojz postal prevzemnik kmetije?

»Po naših zemljiščih poteka tudi cesta proti Črni, ki je občinska, a še danes ne odmerjena. Posekati smo morali cel breg – rečeno je bilo, da bo prišla strojna mehanizacija za sanacijo, a od takrat se ni zgodilo še nič,« pravi Ivan.

»Zavrtali so dve luknji ob cesti nad plazom in potem – vse tiho je bilo –, nič nam niso sporočili, kako in kaj,« pravi Ivan.

Od tu, od koder se vidi le rob plazu pod domačijo, je plaz pogledal geolog in ocenil, da domačije ne ogroža.

S pristojnimi so se Atelškovi pogovarjali o namestitvi merilnih sond, a se ni zgodilo nič, razpoke nad plazom pa se povečujejo.

Vsa dela v gozdu Alojz opravi sam ob morebitni pomoči prijateljev. Pri delu mu je v pomoč ustrezna gozdarska mehanizacija.