Pogovor z dr. Jožetom Podgorškom, predsednikom KGZS

Letošnjo jesen je članstvo Kmetijske-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) izvolilo novo vodstvo. Po dobrem mesecu dni od nastopa funkcije predsednika KGZS smo se pogovorili z dr. Jožetom Podgorškom. Beseda je tekla o viziji razvoja zbornice ter o težavah v kmetijstvu, ki jih KGZS želi prioritetno rešiti. Še posebej pa o preštevilnih birokratskih ovirah v kmetijstvu in o prihodnosti Javne službe kmetijskega svetovanja, ki ima enoletno koncesijo. Dotaknili smo se tudi prekomerne zaščite zveri, še posebej volka, pravilnika o biovarnosti, evropske uredbe o krčenju gozdov, posplošenem vrednotenju kmetijskih stavb, kmetijskih in gozdnih zemljišč ipd.

»Moji prvi vtisi o delu zbornice so zelo pozitivni. Menim, da je kader zelo kakovosten in dela strokovno, kar glede na njihove izkušnje niti ni presenetljivo. Takoj po volitvah smo s strokovnim delom nadaljevali in verjamem, da bomo z enakim tempom do konca našega mandata ter ob tem opozarjali na ključna vprašanja. Pričakujemo, da bodo vsi ukrepi, ki jih bomo v Sloveniji spreminjali ali uvajali, imeli v vidu slovensko kmetijstvo, torej povprečno velikost slovenskih kmetij in lastnikov gozdov, ter da bodo dolgoročno omogočili njihov obstoj in razvoj ter obdelanost in poseljenost krajine,« je s pogovorom pričel dr. Jože Podgoršek.

ZBORNICA NAJ OSTANE NEDOTAKNJENA

»Kar se tiče vizije razvoja zbornice kot organizacije, si želimo, da se jo pusti čim bolj nedotaknjeno. Želimo si stabilnosti in dolgoročnosti. Trenutno se zaključuje enoletna koncesija za opravljanje javne službe kmetijskega svetovanja. Menimo, da enoletno podeljevanje koncesije ni najbolj optimalno, in pričakujemo, da se bomo v prihodnosti pogovarjali vsaj o 7-letnih obdobjih. Dolgoročnost je za delo svetovalne službe nujno potrebna.

Glede članstva v KGZS menimo, da je zbornica zadnji branik slovenskega kmetijstva in da obvezno članstvo daje zbornici stabilnost, legitimnost in reprezentativnost. Je pa zagotovo vedno na mizi vprašanje glede praga za vstop v obvezno članstvo. Tu pa je kar nekaj prostora za izboljšave.«

»Imamo skoraj 30.000 članov, ki plačujejo minimalni znesek, zato bi lahko prag za obvezno članstvo zvišali. Na ta način bi bili člani zbornice tisti, ki resnično kmetujejo oz. so lastniki gozdov, s katerimi tudi gospodarijo. Tiste najmanjše pa bi izpustili.«

BIROKRACIJA JE TEMELJNI PROBLEM

»Ena od ključnih nalog našega programa in predvolilnih zavez je bila debirokratizacija slovenskega kmetijstva. Bojim pa se, da bomo težko govorili o debirokratizaciji, saj imamo v tem trenutku na mizi kar nekaj dodatnih ukrepov, ki bo vsak za sabo potegnil dodatna birokratska bremena. Začenši z uredbo o deforestaciji, ki bo v največji meri vplivala na lastnike gozdov in tudi na govedorejce. Zatem imamo pravilnik o biovarnosti, ki bi zahteval izjemno veliko birokratskih obveznosti. Zato smo na Upravo za varno hrano že poslali predlog sprememb, ki bodo podlaga za izvajanje tega pravilnika in so primerne živinoreji v slovenskem prostoru. Ne smemo pozabiti, da ima povprečna živinorejska kmetija dobrih šest GVŽ in da nimamo velikih farm.

Uredba o neposrednih plačilih, ki sicer uvaja plačila za pridelovalce zelenjave, pa hkrati za tiste kmetije, ki prodajajo na domu ali tržnici kot kmetje, zahteva uvedbo računovodstva po računovodskih standardih. To je za naš prostor z majhnimi pridelovalci nesprejemljivo, saj smo se desetletje in več trudili, da smo promovirali kratke verige in neposredno prodajo končnim potrošnikom. Sedaj pa bi z enim zamahom izničili ves ta trud. Te kmetije bi namreč morale praktično ves zaslužek nameniti pokrivanju stroškov računovodstva in od proizvodno vezanega plačila, namenjenega sektorju v težavah, ne bi ostalo nič. Če je v Sloveniji zelenjadarstvo sektor v težavah, potem mu resnično pomagajmo, ne pa dodatno obremenjujmo. Obeta se nam še nova birokratska ovira pri nakupu in rabi sredstev za varstvo rastlin. Kmetje so vajeni voditi evidence, kje in kako se uporablja ta sredstva, zato je neprimerno, da se uvaja nakup na ime in priimek natančno. Tu gremo spet korak dlje od tistega, kar zahteva Evropa.«

JAVNA SVETOVALNA SLUŽBA

»Javna služba kmetijskega svetovanja v tem trenutku deluje dobro. Je sprejeta pri kmetih in obvladuje svoje poslanstvo, zato resnično ni potrebe po spremembah tega sistema. Menim, da so ideje o ustanovitvah novih zavodov in podobnega rokohitrske in nedomišljene. Bolj pomembno vprašanje, kot ustanavljati nove zavode oz. to službo pripojiti nekomu drugemu, celo ministrstvu, je, kako opolnomočiti svetovalce s potrebnimi znanji. V Sloveniji imamo že nova znanja, ki naj se v največji meri prenesejo na svetovalce in nato na kmete oz. lastnike gozdov. Poleg tega bi morali razmišljati o tem, kako bomo nadomestili vse tiste svetovalce, ki odhajajo v pokoj. Poteka namreč generacijska menjava, ki bo vse intenzivnejša. Razveseljivo pa je, da so v vrstah svetovalcev tudi mladi, ki prinašajo drugačen način dela, imajo drugačne pristope in energijo ter nenazadnje tudi sveža znanja.«

S KMETOM V DOBREM IN SLABEM

»Da bomo uspešni pri generacijski prenovi svetovalne službe ter tudi zbornice same, pa potrebujemo predvidljivost in stabilnost. Zato že tečejo pogovori z resornim ministrstvom o izboljšavah v javni svetovalni službi, kako vanjo prenesti čim več znanja in kako jo birokratsko čim bolj razbremeniti, da bodo imeli kmetje na razpolago svetovalca takrat, ko ga potrebujejo. Upam, da bomo našli nek skupen jezik za bodoče delovanje sistema na način, kot poteka sedaj. Kajti če bi bila svetovalna služba neposredno pod ministrstvom ali nekim novim zavodom, v katerem bi imelo ministrstvo bistveno vlogo, bi bil pritisk te nove javne službe na kmeta bistveno drugačen. Skoraj s prisilo bi se lahko uvajalo nekatere ukrepe na slovenske kmetije. Zato menim, da moramo ohraniti neodvisno svetovalno službo, ki bo v službi kmeta, ki jo bo imel kmet za svojo ter ji bo tudi zaupal. Zaupanje je namreč eden od temeljev svetovanja in mislim, da imajo kmetje visoko mero zaupanja v svoje kmetijske svetovalce. Izpolnjevanje vseh birokratskih zahtev brez svetovalcev za večino kmetov zagotovo ne bi bilo možno. Kmetijski svetovalci so s kmetom praktično v dobrem in slabem in odnos med kmetom in njegovim svetovalcem presega odnos neke inštitucije do nekega uporabnika.«

NEŽIVLJENJSKE SMERNICE

»Pravilnik o biovarnosti se je na začetku pripravljal zgolj za področje prašičjereje, za katero vemo, da je na udaru afriške prašičje kuge. Na koncu pa je obveljal kar za vse živalske vrste in je pripravljen prestrogo glede na biovarnostno tveganje slovenskih kmetij s povprečnim staležem šest GVŽ na kmetijo. Če ostane takšen, kot ga je pripravila Uprava za varno hrano, obstaja tveganje, da se bo veliko kmetij prenehalo ukvarjati z živinorejo. Zato bomo poskušali večino zahtev spraviti na prostovoljni nivo, kar pomeni, da bodo nekateri izvajali te ukrepe. Večji rejci bodo – ali pa jih že – izvajali takšne ukrepe, pa če se jih predpiše ali pa ne. In če pogledamo v tujino, marsikje vas ne spustijo več v hleve in tudi pri rastlinski pridelavi skorajda nimamo več vstopa v rastlinjake. Ponovno pa poudarjam, da so za večino slovenskih kmetij, ki redijo le nekaj repov, te smernice neživljenjske in prezahtevne glede na tveganje, ki ga te kmetije sploh predstavljajo. Ker je obstoječi sistem dovolj dober, doslej nismo imeli izbruhov oz. širjenja bolezni in škodljivcev oz. smo jih pravočasno zajezili. Dejstvo pa je, da nobeden od ukrepov ne zagotavlja 100 % varnosti.«

ZVERI IN GOZDOVI

»Volkovi oz. zveri so v slovenskem prostoru kar velik problem, še posebej zaradi prekomerne zaščite in vseh preteklih zadržanj aktivnega upravljanja z njimi. Na KGZS pozdravljamo spremembo bernske konvencije in pričakujemo, da se bo zgodila tudi sprememba habitatne direktive ter da bo omogočeno aktivno upravljanje z zvermi. Torej, da bo tudi Slovenija spremenila stopnjo zaščite volkov in da se bo z njimi upravljalo tako kot z medvedom. Pristojnemu ministrstvu smo predlagali tudi t. i. conacijo, po kateri bi v našem prostoru imeli območja brez volka, kot je bilo v stoletni preteklosti in kot je v nekaterih sosednjih in drugih evropskih državah.

Evropska uredba o deforestaciji je sicer doživela enoletni zamik uvedbe. Menimo pa, da bi lahko dosegli še več, saj predstavlja veliko breme za lastnike gozdov in govedorejce. Če bo obveljala v takšni obliki, kot je sprejeta sedaj, bodo morali lastniki gozdov pri vsaki sečnji beležiti kraj in količino sečnje ter to sporočati tudi do nivoja EU. Enako bodo imeli omejitve govedorejci pri reji živali. Na površinah, kjer je prišlo do krčenja gozdov, recimo zaradi odprave zaraščanja, bo prepovedano pasti in pridelovati krmo za živino. Govedorejci bodo imeli težave tudi pri dobavi krme, še posebej v povezavi s sojo, ki jo Evropa uvaža pretežno iz predelov sveta, kjer se v velikem obsegu dogaja deforestacija. In uvoženo sojo bo spremljala obsežna birokracija po celi verigi od izvora prek govedorejca in naprej. Na zbornici menimo, da bi bilo prav, da se za države z ugodnim stanjem gozdarstva naredijo izjeme z bistveno manj omejitvami in enostavnejšim izvajanjem uredbe. Za to se bomo trudili tudi s pomočjo naših evropskih poslancev. Države EU smo si namreč na področju gozdarstva in stanja gozdov tako različne, da ta uredba nikakor ne more veljati za vse države enako.«

NEPRAVIČNO VREDNOTENJE

»Posplošeno vrednotenje nepremičnin, ki je trenutno na mizi, je po našem mnenju nekorektno in nepravilno. V njem se še vedno vlečejo težave izpred več let. Še vedno v Sloveniji nimamo rešene linijske infrastrukture, kot so lastništva cest, vodotokov ipd. Mimogrede, pretekli zakon o obdavčitvi nepremičnin je na Ustavnem sodišču padel tudi zaradi tega. Ko govorimo o kmetijskih in gozdnih zemljiščih, pa menimo, da je vrednotenje narejeno na podlagi napačnih vhodnih podatkov, predvsem bonitet teh zemljišč. Zato si bomo prizadevali za spremembo vrednotenja in bonitiranja, ki je bilo izvedeno neustrezno in ob pomanjkanju realnih podatkov s terena. Geodetska uprava namreč ni upoštevala vsega, kar bi po zakonu morala. Naše stališče je popolnoma jasno – dokler nimamo vseh potrebnih vhodnih podatkov, ne moremo spreminjati bonitet. Torej moramo ohraniti stare, saj so nove absolutno nepravične.

Pripombe pa smo dali tudi na modele vrednotenja, za katere menimo, da so neprimerni za oceno vrednosti kmetijskih objektov in zemljišč. Ne pristanemo na to, da se kmetijski objekti vrednotijo po nekih povprečnih ocenah prodajnih vrednosti, saj vemo, da se na trgu prodaja in kupuje zelo malo kmetijskih objektov. Ocenjevati bi jih morali po proizvodni zmogljivosti in ne po ocenah, ki veljajo za neke industrijske in stanovanjske objekte. Kmetijska zemljišča bi morala biti ocenjena na podlagi dejanske in ne namenske rabe. Neko po OPPN zazidljivo zemljišče, na katerem raste pšenica in je komunalno neopremljeno, je namreč še vedno zgolj kmetijsko zemljišče. Naše pripombe in predloge smo posredovali pristojnemu ministrstvu, minister je imel zaenkrat posluh zanje, zato upamo, da bodo tudi sprejete.«

»Kmeticam in kmetom ter lastnicam in lastnikom gozdov voščim mirne praznike in uspešno leto 2025 s čim manj naravnimi ujmami in čim manj birokratskimi ovirami. Zlasti pri slednjih bomo pomagali tudi na zbornici, okrog naravnih ujm pa si želimo milejšega leta, kot so bila v preteklosti.«