Sredi apaške ravnice v Žepovcih pri Apačah, njegov dom je le nekaj sto metrov od reke Mure, smo obiskali poštarja Avgusta Horvata, med prebivalci Apaške doline je bolj znan pod imenom Gusti, ki se je 31. decembra 2024 upokojil. Obiskali smo ga, ker je v pokoj stopil z 52 leti, 7 meseci in 14 dnevi delovne dobe, ali kot je dejal, je bil v službi poštarja natanko 19.220 dni. Avgust se je rodil 31. junija leta 1951 v maloposestniški družini kot edinec materi Mariji in očetu Štefanu. V preteklosti so imeli hišo krito s slamo, a so jo s časom »modernizirali«. Danes je hiša lep dom, v katerem živi Avgust s svojo ženo Ingrid in sinom Denisom, medtem ko je hčerka Doris, ki se je izobraževala v Ljubljani, ostala tam.

Nas je najbolj zanimala njegova zgodba, kako je postal poštar in kako je tako dolgo vztrajal v tem poklicu. »Do služenja vojske, služil sem jo v Mariboru in Celju, sem delal doma na posesti in si iskal priložnostno zaposlite. Takoj, ko sem se vrnil iz vojske. sem se zaposlil na pošti v Apačah. Moram reči, da me je v ta poklic pripeljal oče Štefan, ki je bil poštar, ob tem pa sta delala na pošti stric in bratranec. Vso delovno dobo sem bil zaposlen na pošti v Apačah, kjer smo delali štirje poštarji, raznašalci pošiljk. Ker je teren za raznašanje pošte delno hribovit, delno v ravnici, smo si teren menjavali, da bi tako imeli vsi enake pogoje. Delo poštarja je bilo v preteklosti drugačno kot danes. Poštne pošiljke so zajemale predvsem pisma in dopisnice, bilo pa je tudi veliko različnih časopisov. Ker je tu prevladovalo kmetijstvo, je bilo veliko naročnikov Kmečkega glasa, na katerega so naročniki nestrpno čakali. Mnogim je bil nekak tedenski koledar. Pošto smo poštarji raznašali peš, pozneje s kolesi, nato z mopedi, sedaj pa že z avtomobili. Hudo je bilo, ko so bile zime z obilo snega, a ceste niso bile splužene. Dostava pošte je danes tudi bolj zahtevna, saj mora poštar zaradi reklam obiskati vsako hišo. Pri izročanju pomembnih pošiljk pa moraš uporabiti tudi elektronske naprave, za kar sem se moral posebej potruditi.«

Ob koncu pogovora smo ga vprašali, zakaj je v službi vztrajal tako dolgo. »Službo sem opravljal z veseljem in odgovornostjo. Ljudje so me imeli radi in v službi sem doživel veliko prijetnih srečanj. Ko sem se prijavljal za upokojitev, je uslužbenka presenečena pogledala mojo evidenco o delavni dobi ter dejala, da sem edini s tako dolgim delavnim staležem.« Še veliko zanimivega bi lahko napisali o njegovem dolgoletnem raznašanju pošte po slikoviti Apaški dolini in hribovitem obrobju.

Ludvik Kramberger