V nedeljo, 15. oktobra, sta zakonca Gumilar dočakala jubilej, ki ga le redki: minilo je namreč natanko sedem desetletij, odkar sta v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini sklenila zakonsko zvezo.
Njuna mladost je bila težavna, saj sta oba odraščala v pomanjkanju in revščini. Mirko se je leta 1930 rodil kot najmlajši, peti otrok na srednji veliki kmetiji na Spodnjih Petanjcih; življenje kasnejše sopotnice Jožefe, rojene Žemljič v istem kraju leta 1927, pa je bilo še posebej težavno in žalostno. Očeta namreč ni nikoli videla, saj je s trebuhom za kruhom odpotoval v Argentino, ko se še niti rodila ni. Kot 15-mesečno pa jo je pri svojih starših pustila tudi mama, ki je odšla za njim čez lužo. Načrtovala sta, da se čez nekaj let vrneta in bodo potem vsi skupaj zaživeli lepše življenje. A je kruta usoda zarezala vmes, saj je po štirih letih tujine njena mama umrla; oče, ki se je potem vnovič poročil z zdomko iz Nemčavcev pri Murski Soboti, pa se zaradi tega ni smel vrniti. Da ima Jožefa polsestro in dva polbrata, ki sta jo v nekaj letih v domovini svojih staršev tudi obiskala, je izvedela že v zrelih letih, a potomci zaradi sodobnih medijev stike ohranjajo še danes. Njuni zvezi so starši nasprotovali, toda ljubezen med njima je bila močnejša. Štiri leta sta na eni od petanjskih domačij, pri Sočičevih, živela kot podnajemnika. Potem pa sta s skupnimi prihranki pridnega dela v takratni nalivalnici slatine Tri srca v Radencih kupila parcelo na naslovu Petanjci 116c, kjer sta zgradila hišo, kamor se je sredi 50. letih prejšnjega stoletja mlada družina preselila. Sad njune ljubezni je hčerka Marjeta, ki sta jo povila leta 1948. Leta 1953 se je družina povečala še za sina Slavka. Otroka sta si ustvarila družini v Veržeju in Boračevi pri Radencih ter slavljenca sta dobila tri vnukinje in enega vnuka, danes pa imata še tri pravnuke in dve pravnukinji. Jožefa, po domače Pepika, se je kot delavka v Radenski upokojila leta 1982; mož, ki je tam začel delati že kot 15-letnik, je bil na koncu 23 let poklicni voznik pri Avtoradgoni, kjer je najpogosteje prevažal prav slatino po vsej nekdanji skupni državi Jugoslaviji in se upokojil leta 1986.
Kljub številnim obveznostim sta današnja slavljenca v najaktivnejšem delu življenja našla prosti čas tudi zase: Mirko je dolgoletni gasilec, saj je v njihove vrste vstopil že leta 1955. Je tudi velik ljubitelj dirk konj kasačev, Jožefa je v mlajših letih prepevala v številnih pevskih zborih, bila pa je vešča tudi številnih ročnih del, zlasti pri šivanju gobelinov. Še pred nekaj leti je skrbela za zelenjavni vrt in vzorno urejeno okolico, zadnjih nekaj let pa sta stanovalca Doma starejših Elizabeta pri Sv. Juriju na Goričkem, prebivata v skupni sobi, osebje pa zanju odlično skrbi. Kot zanimivost povejmo še, da je Mirko še kot 90-letnik vozil osebni avtomobil in opravil vse potrebne vožnje po Pomurju. Za slavljenca je bila pred kratkim to že četrta poroka: zlata leta 2003, diamantna 2013, zaradi koronskih omejitev železne cerkvene poroke za njunih 65 skupnih let ni bilo; letošnjo, za 70. obletnico, ki ji pravimo blagoslovljena ali milostna poroka, pa je opravil Jože Vinkovič, župnik v župniji Pertoča. Priča sta bila sin Slavko in vnukinja Ksenija, saj je hčerka Marjeta žal aprila letos umrla.
Geza Grabar