V organizaciji Govedorejskega društva Trebnje, OE KGZS Novo mesto in OE KGZS Brežice je v Mokronogu potekala okrogla miza »Škode po divjadi in ukrepi za zmanjšanje«. Predvsem divji prašiči in jelenjad namreč na območju Dolenjske, Bele krajine in Posavja povzročijo največ škod na kmetijskih pridelkih. Pobudnik tokratne okrogle mize je bil Andrej Lenarčič, govedorejec in predsednik Govedorejskega društva Trebnje. Na to temo je bila okrogla miza že avgusta 2020, ko je Lenarčič med drugim dejal: »Krave, ki jih imamo kmetje v hlevih, ne morejo jesti evrov, zato je interes nas kmetov, da imamo pridelke, sicer živine ne moremo prehraniti.« In te besede je izrekel tudi tokrat. Na okrogli mizi so tudi tokrat sodelovali: predstavnik Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), Zavoda za gozdove Slovenije, Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), predstavniki lovskih družin in prizadeti kmetje.

Ko pišem članek o tem dogodku, sem v močni dilemi, ali naj enostavno uporabim kar članek, ki sem ga napisal leta 2020. Edine razlike v primerjavi z okroglo mizo izpred treh let so: lovci so starejši tri leta in seveda tudi vsi mi, prašičja kuga je že na drugi strani Kolpe, divjih prašičev pa je še več. Edina korist, ki jo vidim za prisotne kmete, pa je, da so lahko v vročem popoldnevu tri ure počivali. Oddahnili pa si zagotovo niso. Okroglo mizo je v imenu organizatorjev vodil Jernej Redek, strokovni tajnik Sindikata kmetov Slovenije. Žal je bilo tudi vodenje bolj usmerjeno v neko mediacijo med pristojnimi in oškodovanimi, v jamranje o križih in težavah, in nikakor ne v iskanje ustreznih in zavezujočih rešitev.

Ponovno, kot pred tremi leti, so kmetje poslušali lovce in gozdarje: da je odstrel divjih prašičev nadpovprečen in da večinoma presegajo načrtovane odstrele; da so škode po divjadi večje, kot so prihodki lovskih družin; da imajo lovske družine tako kot kmetje težave s starostno strukturo. Nenazadnje naj bi bila za nenormalno rast populacije divjih prašičev kriva predvsem prekomerna setev koruze (poleg bogatega obroda v gozdovih). A so jim kmetje dali vedeti prav nasprotno. Ker se pridelava na njivah zaradi škode po prašičih zmanjšuje, je na obstoječe površine koruze še toliko večji pritisk.
Pa naj vendar spomnim na besede nekdanjega predsednika KGZS Cvetka Zupančiča, ki jih je izrekel na okrogli mizi avgusta 2020 v Mokronogu: »Populacije jelenjadi in divjih prašičev so se v desetih letih podvojile ali celo potrojile, število prijavljenih škod pa je zaradi naveličanosti kmetov manjše. Ob vsem tem pozabljamo na grožnjo afriške prašičje kuge. Problema preštevilčnosti ne bomo rešili čez noč, tovrstnih problemov ni mogoče reševati takrat, ko že nastanejo, temveč takrat, ko so najmanjši in jih je z dolgoročno selekcijo možno obvladovati.«

Tokrat pa je na okrogli mizi Andrej Andolšek s KGZS izpostavil: »Zaskrbljujoče je dejstvo, da se kljub povečevanju odvzema številčnost še kar veča. Iz tega sledi, da odstrel ne dosega prirastka. Izgovarjanje, da ima vsa Evropa probleme z divjimi prašiči in da povsod številčnost narašča, ni zadostna tolažba za naše razmere.« Vinko Merzel, kmetijski svetovalec s KGZ Novo Mesto (Izpostave Trebnje), pa je med drugim izpostavil, da je zaradi neprijavljanja škod in neupoštevanja posredne škode skupna evidentirana škoda po divjadi podcenjena. Po njegovem je smiselno prijavljati vse škode, tudi najmanjše in tudi v primeru, ko ni doseženega praga za povračilo škode. Še posebej pa je opozoril na posredno škodo, ki jo je težko predvideti in je lahko celo večja od trenutne škode.

Za težave kmetov je nekaj rešitev – nekdo iz publike je predlagal celo posredovanje vojske in policije –, a je vprašanje, če gredo v pravo smer. Vsekakor pa je treba še povečati odstrel. Če tega ponekod lovske družine ne zmorejo, naj se povežejo s sosednjimi družinami. Zmogljive elektroograje, ki zahtevajo veliko dela ob postavitvi in pri pospravljanju pred spravilom pridelka, sicer pomagajo, ampak problema ne rešujejo, le prestavijo ga z ograjene na neograjeno površino. Pojavlja se tudi dilema, ali je oškodovanec res upravičen do povrnitve škode samo v primeru, da je postavil ograjo okrog njive oz. storil vse potrebno kot dober gospodar.
Mirko Juršinič, kmet iz Hrasta pri Vinici, ki se s to problematiko bori že več kot desetletje, je prisotne predstavnike lovcev in državnih inštitucij spomnil na spoštovanje zakonov in njihovo prepotrebno dopolnitev. Nespoštovanje obstoječe zakonodaje je namreč eden poglavitnih razlogov za konflikte med lovci in kmeti ter posredno tudi pri upravljanju z divjadjo. V svojem belokranjskem narečju je Juršinič pristojnim ob njihovi neučinkovitosti tudi jasno povedal, kar jim gre. Sledil je njegov protestni odhod iz dvorane in popolnoma neprimerno ter za kmeta nevredno opravičevanje voditelja okrogle mize. In prav zato sem se moral oglasiti tudi jaz, ki Juršiničev boj z mlini na veter spremljam že 13 let. Treba je bilo namreč izpostaviti, da je MKGP tisto, ki je v tej državi odgovorno za pridelavo hrane in tudi za upravljanje z divjadjo ter da naj se vendar končno odloči, ali bodo kmetje hrano pridelovali za ljudi ali za divjad in zverjad. Ali kot je dejal Andrej Lenarčič v zaključku: »Vsa bremena preštevilne divjadi in zverjadi padejo na kmeta, predstavniki ministrstva pa hodijo to samo gledat in ne pomagat. Zbudite se! Če vi ne veste, kako rešiti problem, vam bomo kmetje z zdravo kmečko pametjo prišli povedat.«

Andrej Lenarčič, kmet in predsednik Govedorejskega društva Trebnje: »Travniki, njive, nasadi in gozd so znana lastnina. Dobro vemo, kdo z njimi upravlja in da še zdaleč niso samo krmišče in lovišče divjih živali. Če bo to postalo, potem država kmetov ne potrebuje več! In le kdo bo potem prideloval hrano, da ne bo lakote, če kmetov ne bo več!«

LOVSKOUPRAVLJAVSKI DOGOVORI
Zakon o gozdovih določa ZGS za nosilca letnih in desetletnih lovskogojitvenih načrtov, te načrte pa potrjuje Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Letos so v sprejemanju 10-letni načrti za obdobje do 2030, že lani pa so bile sprejete smernice za upravljanje divjadi. Aprila letos je ZGS pripravil dvoletne načrte za vseh 15 lovskoupravljavskih območij za 2023 in 2024, ki pa temeljijo na usmeritvah za obdobje 2011–2020. Vse te dokumente torej sprejemamo z veliko zamudo.
Ker pripravljavci teh načrtov ne razpolagajo z realnimi podatki o številčnosti divjadi niti o realnem številu škodnih dogodkov (edini realni podatek je odstrel v predhodnem obdobju), pa bi pravzaprav težko rekli, da gre za neko strokovno načrtovanje, temveč bolj za zapis dogovora med načrtovalci, izvajalci odstrela in drugo javnostjo. Žal so kmetje oz. KGZS kot njihov največji zastopnik v pripravi teh načrtov premalo upoštevani. Po mnenju KGZS je bilo upravljanje z jelenjadjo kot najbolj problematično vrsto glede škod v gozdovih in na kmetijskih površinah neustrezno.
Podatki namreč kažejo, da se populacija še vedno povečuje in širi v prostoru, zato je KGZS predlagala dodatno povečanje odstrela. Hkrati bi morali povečati delež območij neželene prisotnosti jelenjadi ter tako omogočiti kmetijsko obdelavo tudi na marginalnih območjih. Zaradi velikih škod se namreč kmetje sploh ne odločajo več za obdelovanje njiv, ampak jih spreminjajo v trajne travnike.
Največje koncentracije jelenjadi so na območjih Lovišč posebnega pomena (LPN), zato so tudi škode tam največje. Odvzem ponekod presega štiri kose na 100 hektarjev, čeprav naj bi bila maksimalna priporočena številčnost 2,5 kosa na 100 hektarjev. Če je številčnost večja, postanejo škode v okolju nevzdržne. Zato je KGZS dala pobudo, da naj se na območjih večine LPN (Notranjska, Kočevska, okolica Ljubljanskega vrha, v alpskem delu, Pohorje in ob meji z Madžarsko) številčnost jelenjadi zniža in ne sme presegati dva kosa na 100 hektarjev. Ob spremljanju kazalnikov (objedenost) naj se po potrebi še znižuje. Natančno naj se opredelijo območja neželene prisotnosti jelenjadi zaradi ohranjanja kmetijske krajine in pridelave hrane. Stalež divjadi naj bo tak, kot ga prenese okolje, in naj se nikakor ne povečuje oz. vzdržuje na visokem nivoju zaradi prisotnosti zveri.
Najbolj problematična živalska vrsta glede škod na kmetijskih površinah pa je divji prašič, saj je njihov delež v celotnih škodah prevladujoč. Ocena, da bo populacija še naprej naraščala, je nesprejemljiva, saj je čas, da se z ustreznimi ukrepi trend obrne navzdol. KGZS je zato predlagala, da naj se drastično zniža populacije divjih prašičev in se jih izloči s kmetijskih območij.

Novembra 2016 je Vlada Republike Slovenije izdala uredbo o območjih za kmetijstvo in pridelavo hrane, ki so strateškega pomena za državo. Ob tem se žal ni opredelila, za koga naj se pridelovalni potencial teh zemljišč izkoristi – za pridelavo hrane za divjad in zverjad ali za prehrano ljudi.