Kaktusi namesto rožic

25 aprila, 2023
0
0

V torek je bil v Celju podpisan strateški dogovor o razvoju blaginje Republike Slovenije »Za pametno, trajnostno in konkurenčno Slovenijo«, ki so ga sklenili Vlada RS, Gospodarska zbornica Slovenije in drugi deležniki. »Zgodovinski« dogovor naj bi pripomogel k doseganju visokih razvojnih ciljev Slovenije, strateško sodelovanje med gospodarstvom, znanostjo in politiko pa usmeril predvsem v proaktivno naslavljanje »doline smrti« na področju tehnološkega razvoja in inovacij.

Vse lepo in prav. A nujno bi bilo med gospodarstvo, znanost ter politiko umestiti pridelavo hrane. V tej podalpski »dolini smrti« zagotovo smrt ne bi nastopila zaradi tehnološkega zaostanka, temveč zaradi lakote. Kaj mi bo blaginja brez kosa kruha? Se naša politika to kdaj vpraša? Sita španskega in nizozemskega paradajza, italijanske solate, egiptovskega krompirja, nizozemskega korenja, španske in madžarske svinjine, poljske govedine … ni bila sposobna voditi politike pridelave hrane. Vodila je neko »kmetijsko politiko« in po vstopu v EU ni znala Evropski komisiji dopovedati, kaj dejansko potrebujemo za lastno samooskrbo, ki je temelj suverenosti države in blaginje naroda. Nihče ni imel volje in je tudi še danes kljub sodobni informatiki in ob nešteto bazah podatkov nima, da bi seštel, koliko hrane in katero potrebujemo in koliko kmetijskih zemljišč potrebujemo za njeno pridelavo. Ne! Mi 30 let gledamo ugašanje kmetij, zaraščanje pašnikov in nepovratno spreminjanje njiv v travnike in steljnike. Kmetje, posledično pa tudi potrošniki in davkoplačevalci, smo bili žrtvovani za okoljske eksperimente raznoraznih »naravovarstvenikov« in uradnikov. Po že skoraj vsaki mišji dolini so se lotevali t. i. evropskih projektov z računom brez krčmarja. Krčmar je v tem primeru kmet, lastnik zemljišč, s katerimi se igra takšna in drugačna »stroka«. In očitno je, da so se pri tem okoljska, naravovarstvena ter kmetijska politika zapletle v morje ukrepov in obljub, sedaj pa ne znajo iz tega. Niti ne vedo, kako jih uresničiti. A teh obljub niso dajali kmetje, pridelovalci hrane.

In potem? Ja, in potem teče vse po starem. Ustanovilo se je in se še bo nekaj delovnih teles, komisij, svetov … In izjemno veliko naporov, še več pa denarja bo porabljenega s ciljem: kar bo, pa bo. Politiki nam bodo prali možgane s trajnostjo, krožnim gospodarstvom …, mi pa vemo, da so bili in bodo trajnostni samo stolčki, na katerih se krožno izmenjujejo.

Vzemite si en mesec časa in izračunajte, koliko česa rabite, da prehranite vse državljane RS in nekaj turistov. Vprašajte kmetijske svetovalce, kje to pridelati oz. koliko kmetijskih zemljišč za to potrebujete. To sporočite Bruslju in se lotite posla.

Morda posplošujem, a v osnovi so stvari in dogodki sila preprosti – zakompliciramo si jih sami. Še posebej pa jih zakomplicirajo tisti, ki nimajo drugega dela oz. jim je edino delo kompliciranje. In kmetijska ter naravovarstveno-okoljska politika sta stvari zakomplicirali do nerešljivosti – zaplezali sta se v lastnih birokratskih obljubah in izpolnjevanju le-teh. Dejanskega naravovarstvenika – obdelovalca kmetijskih površin in skrbnika gozdov (izvzemši opazovalce in sprehajalce) ni ob tem nihče nič vprašal, še manj upošteval. V zadnji Strateški načrt SKP smo kot glavni cilj zapisali: »Država je dolžna zagotavljati prehransko varnost.« Torej! Če je ta načrt potrdila tudi Evropska komisija, potem ne vidim razloga, da ga naša država ne bi izpolnila. In če je res za vse kriva EU, kot nam del stroke in politike nenehno trobi, potem naj pristojni pri Evropskem sodišču vložijo tožbo proti Komisiji zaradi onemogočanja izpolnitve strateškega načrta. No, o tem pa močno dvomim. Bodo pa z veseljem in užitkom ter ob obilici reklame in obešanju na veliki zvon pojedli, kar bo slovenskega uspelo po krožniku razmazati kuharskemu velemojstru. Včasih smo rekli, da nam politiki rožice sadijo – a že leta in leta nam sadijo predvsem v rožnat papir zavite kaktuse. Pa ne s svojimi rokami in za svoj račun!