Med 300 in 500 kmeti se je 21. marca 1848 zvečer zbralo in napadlo ižanski grad v lasti grofa Auersperga, barona Šumberškega in Žužemberškega. Množica je razbila okna, vrata in pohištvo ter na dvorišču zanetila grmado, na kateri so poleg posteljnine, oblek, pohištva simbolično zažgali še gruntarske bukve, simbole fevdalizma. O nemirih so poročali tudi v bližini Tržiča, Radovljice, Kranja, Škofje Loke, Mengša, Črnomlja, Semiča, Žužemberka.
175 let kasneje, pretekli teden, se je na Igu ponovno zbralo več kot 300 kmetov, njihov zbor pa je minil z 11 zahtevami, ki jih lahko strnemo v ustavno pravico do opravljanja kmetijske dejavnosti.
Marčevsko obdobje nemirov v letu 1848, ki so izbruhnili po marčevski revoluciji (Dunaj, 13. marca) zaradi neizpolnjene takojšnje odprave fevdalizma, je trajalo do prve polovice aprila. Skoraj povsod so kmetje tako sami prekinili izpolnjevanje svojih obveznostih do graščakov in s tem sami odpravili fevdalizem.
Si bodo morali kmetje tudi 175 let kasneje sami izboriti svojo pravico? Začeli so mirno, morda z upanjem, da bodo problemi rešeni do sredine aprila po mirni poti, in ne kot pred 175 leti. Uradni epilog so takrat kmetje sicer dočakali 7. septembra, ko je cesar potrdil s strani parlamenta predlagan zakon o zemljiški odvezi (v veljavo je stopil 1. januarja 1849). Podrobnejša navodila za izvajanje zemljiške odveze pa so dobili septembra 1849.
In če se vrnem v novejšo zgodovino – 8. maja 1989 je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani prebrana Majniška deklaracija, s katero je takratna opozicija zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki je lahko utemeljena le na: spoštovanju človekovih pravic in svoboščin; demokraciji, ki vključuje politični pluralizem; družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in zmožnostmi državljanov Slovenije. 23. decembra 1990 je sledil plebiscit o osamosvojitvi Slovenije, 25. junija 1991 pa je slovenski parlament sprejel več zakonov, s katerimi je Slovenija naslednji dan postala samostojna država. Obljubljena nam je bila »Švica«, a kmetstvo se iz leta v leto srečuje z več omejitvami in opuščanjem kmetijske dejavnosti. Morda je med Majniško deklaracijo in osamosvojitvijo umanjkal pošten kmečki punt? Morda bi potem naša politika polagala račune lastnemu narodu, Bruslju pa zahteve? Žal polaga račune Bruslju, lastnemu narodu pa zahteve. Še posebej goreči pri tem so državni okoljevarstveniki in kmetijska birokracija ter kvazi okoljevarstvene organizacije. In danes se pravzaprav lahko postavlja vprašanje, kdo dejansko upravlja s kmetijsko zemljo! Z zverjadjo konec koncev upravljajo sodišča, s kmetijskimi zemljišči in pridelavo hrane pa očitno Ministrstvo za naravne vire in prostor RS ter Zavod za varstvo narave RS, ki pa, kot kažejo pretekle odločitve, dajeta prednost kapitalu (industriji) in ozkim interesnim skupinam na račun kmetijstva oz. najboljših kmetijskih površin.
Lahko bi rekli, da je danes vsa zakonodaja, ki zadeva kmetstvo, naravnana k oblikovanju »kolhozov«, a tokrat ne v družbeni, temveč zasebni lasti. Malim in srednjim kmetijam je praktično onemogočen razvoj. Pri vsem tem žal pridelava hrane, ki je temelj suverenosti vsakega naroda, nikoli nima statusa javnega interesa. Kmetijska državna birokracija ga očitno ne zna vzpostaviti. Verjetno se že predolgo ukvarja z evropsko papirologijo, kateri je kos predvsem s servilnostjo, od naše kmetijske realnosti pa je vse bolj oddaljena. To izrablja t. i. naravovarstveni sektor, ki hlepi po t. i. evropskih projektih in si zanje dejansko pod krinko ohranjanja biodiverzitete na takšen ali drugačen način prisvaja kmetijske površine. Ter pozablja, da sta temelj za razvoj novih in ohranjanje obstoječih vrst naravna selekcija in boj za obstanek. Obstajata dve teoriji – Darwinov evolucijski nauk in teza, da je živa bitja ustvaril Stvarnik. Očitno kvazi naravovarstvena srenja Darwina ne priznava in se na vsak način hoče postaviti v vlogo stvarnika, v vlogo boga. Ob tem na vrsto homo sapiens pozablja oz. ji krati pravico do boja za obstanek. Vse redkejša populacija kmetov pa najbrž nikoli ne bo postala strogo zaščitena vrsta. Pa saj to niti ne želi biti. Dovolj bi bilo, če bi se ji priznavala in omogočala volja iz Majniške deklaracije, objavljene leta 1989. Morda pa se bo moral kmet ob tem, da z naravo in zemljo zna primerno ravnati, spomniti zgodovinskih dejanj? Morda takrat, ko mu bo ob stran stopilo lačno meščanstvo?