Tako smo se spraševali, ko smo se nedavno potepali po Dragotincih in se ustavili pri kovaču Romanu Šafariču ter ga nagovorili z »gospod kovač«. »To so govorili nekoč, ko je bil kovač na vasi ob učitelju in župniku zares gospod, saj je vsako gospodinjstvo potrebovalo kovaške usluge. Še ne tako dolgo nazaj je v vsaki malo večji vasi delovala kovačija. Brez kovača si tudi ni bilo mogoče zamisliti kmetovanja,« nam je odvrnil Roman. Danes le tu in tam še najdemo koga, ki še zna sukati kladivo ob nakovalu. Eden takih je naš sogovornik, 60-letni Roman, ki nam je o svojem poklicu povedal: »Že moj oče, prav tako Roman, je bil kovač, saj je leta 1955 na naši mali kmetiji odprl kovaško obrt. Ker ni imel mojstrskega izpita, ni smel imeti vajencev, zato sem se šel učit h kovaškemu mojstru Francu Kocuvanu, ki je imel kovačijo v Sovjaku. Veliko znanja pa sem dobil tudi pri očetu, ki je opravljal zahtevnejša kovaška dela. Po njem sem leta 1982 prevzel obrt in jo vodil vse do invalidske upokojitve. Veliko let je delavnica samevala, saj sem bil nesposoben prijeti kladivo v roke.«

Vstopiti v njegovo kovačnico je pravi užitek. Vse je tako, kot je bilo pred mnogimi leti. Povsod polno železja, kovačnica pa črna, kot je bila več kot pol stoletja. Tudi »nered« sodi v ta poklic. Tega ustvarijo razni kovinski izdelki, ki so odloženi za vsak slučaj in pa ročno in električno orodje. Kovač ničesar ne zavrže. Kot nam je povedal Roman, je že oče dejal, da po sedmih letih vse prav pride. Povprašali smo ga, zakaj kljub težki bolezni zahaja v kovačnico? »Veste, človek, ki je z veseljem predan poklicu, težko opusti svoj poklic. V delavnico se odpravim samo zato, da mi mine čas. Ker kovačev ni več, me mnogi prijatelji prosijo, da jim kaj naredim. Kolikor zmorem, jim ustrežem. Kot je znano, od dela nihče ne postane bogat. Jaz si z mojim kovaškim delom predvsem polepšam marsikateri dan.« Moramo omeniti, da mu ob strani stoji žena Ksenija, ki po potrebi prime tudi za težko kladivo. Ko je Romanov oče predal kovaško obrt sinu, se je povsem posvetil kmetovanju. Na šest hektarjev veliki posesti so vedno imeli po šest glav živine ter nekaj prašičev. Danes imajo še le kakega prašiča za svoje potrebe, ob tem pa koze, zajce, kokoši, race. Vse to le za lastne potrebe. Ob slovesu nam je omenil, da bo z njim Šafaričeve kovačije konec, kajti v družini so se jima rodile le tri hčerke, vnuki pa se gotovo ne bodo podali v kovaški poklic.

Ludvik Kramberger