Oranje je klasičen način priprave zemljišča za setev in pridelavo poljščin. Je pradavno kmetijsko opravilo, ki kljub tehnološkemu napredku ne kaže, da bo kdaj izginilo. Kot nekdanje garaško delo je danes ob vse naprednejši strojni opremi izpopolnjeno do takšne mere oz. preciznosti, da šteje vsak centimeter. Nekdaj je par konjev ali volov vleklo plug, kmet pa se je za njimi ves čas boril z nemirnim ralom.

Zdaj je to delo fizično mnogo lažje, a zahteva precej več tehničnih spretnosti. Nekoč je orač skoraj vso svojo moč porabil za obvladovanje in krotenje pluga in mimogrede še konj ali volov, zato niti ni mogel posvečati prav posebne pozornosti izgledu preorane njive. Ni se ukvarjal s tem, ali so brazde lepo nalegale, so se lepo prevračale in zakrivale strnišče ali ledino, so bile enako široke, globoke, visoke … Za silo je njegovo delo na koncu nekoliko zakrila (ali pa odkrila) preprosta brana.

Danes pa je oranje zelo zahtevno strojno delo, orač pa mora delati predvsem z glavo. Dobro pripravljena zemlja je namreč predpogoj za bogato žetev. Ob vsej moderni mehanizaciji, hidravličnem upravljanju plugov in njihovih sklopov mora orač še kako uporabiti moč svojega razmišljanja, skrbnosti in tehničnega znanja. Da pošteno nastaviš plug, pa brez pisnih navodil ne gre več, še posebej, če hočeš biti najboljši ali vsaj med najboljšimi orači. Tako kot Darko Tibaut (Prekmurje), ki je na letošnjem 65. državnem tekmovanju oračev Slovenije v kategoriji plugov krajnikov zasedel 3. mesto v skupnem seštevku.

Tovrstna tekmovanja, še posebej pa sodelovanje na mednarodnih tekmovanjih, niso le prilika za srečevanje in izmenjavo izkušenj, so tudi prilika za promocijo Slovenije. In, kot je dejal Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta RS, so naši orači tudi na tem področju orali ledino. Na svetovnem tekmovanju v oranju na Irskem v letu slovenske osamosvojitve 1991 so namreč že nastopali pod slovensko zastavo. Svetovna organizacija oračev pa je bila prva mednarodna organizacija, ki je Slovenijo polnopravno sprejela v svoje članstvo.