»To pomlad se je k nam od nekod priklatil volk,« pravi Tomaž Marolt iz pašne skupnosti Raduha – Javorje, ko smo njega in tamkajšnje kmete zaradi vse pogostejših napadov volkov na domače živali obiskali pretekli teden na turistični kmetiji Stoglej v Podveži pri Lučah. Tamkajšnji rejci ovc, povezani v pašno skupnost Raduha – Javorje, ki pasejo na planini Raduha, so se dober mesec trudili obvarovati svoje ovce pred volkovi in poiskati poklane ovce po planini. Pred dnevi so morali preostale ovce umakniti s planine.

Kot nam je povedal Tomaž Marolt, je situacija postala zelo kritična že pred tremi tedni, a zadnje dni je bilo še huje. »Občina je zahtevek za odstrel že odposlala odgovornim, obveščen je bil tudi Zavod za gozdove, ki je oglede opravil že pred mesecem dni, a zgodilo se ni nič. V sosednji Avstriji imajo v štirih deželah izdano odločbo, da se problematičnega volka lahko odstreli, pri nas pa traja in traja, preden se odgovorni zmenijo, škoda pa nastaja vsak dan. Letos je bilo na planino pripeljanih 138 ovc iz naše, torej lučke strani. Na drugi strani Raduhe pa sta še dve kmetiji, Tostovršnik in Bukovnik, in tudi njihove ovce pridejo na vrh Raduhe. Tako je bilo na planini skupaj 151 ovc. Do danes je bilo 41 mrtvih ovc, 10 jagnjet, še 20 ovc pa je pogrešanih. Glede na to, da je bil čas jagnjitve, je moralo biti kar precej jagnjet, a jih ni nikjer. Ob napadu volka se namreč ovce razbežijo, jagnjeta pa jih ne dohajajo in potem poginejo kje v ruševju ali skalovju. Prejšnji teden je pastirica našla pokončano jagnje, ovc pa ni bilo nikjer. Volk je ovce pregnal tja na Koroško. Šli so jih iskat, in dve, tri ure hoje daleč stran so našli pet mrtvih. Po tem dogodku smo se odločili, da preostale ovce odpeljemo s planine.«

 BO NAMESTO PLANIN GOŠČA Z ZVERMI?

»Če na planini ne bo paše, se bo zarasla z goščo in za nikogar več ne bo zanimiva,« dodaja Tomaž in nadaljuje: »Vse skupaj lahko primerjamo s Krasom. Včasih so tudi tam pasli drobnico, pa so to prepovedali in borni gozdovi so se spremenili v gošče. Kaj se zgodi z opuščenimi in zaraščenimi površinami, pa smo videli ob nedavnem požaru. Zaenkrat imamo na našem koncu planine vzorno urejene in zanimanje za obiskovalce, planince in ostale pohodnike je zelo veliko. Brez paše tega zagotovo ne bo več, ne bo več kulturne krajine. Na planini je ostala še goveja živina in samo upamo, da se volk ne bo lotil tudi te. V pašni skupnosti smo mnenja, da bomo morali nekaj ukreniti, kajti tako enostavno ne gre več.«

»Od države ne bomo zahtevali le povrnitev škode za poklane ovce, ampak tudi za pogrešane ovce in pa za vse tiste ure, ki jih izgubljamo ob iskanju ovc. Glede na to, da smo morali ovce pripeljati s planine, smo izgubili tudi precej krmnih dni.«

Težava je, ker imamo v dolini krmo za zimo, katere del bomo sedaj morali dati ovcam. Živali dajemo v planine zato, da razbremenimo površine v dolini in s tem pridelamo dovolj krme za zimo in zgodnjo pomlad. Pri nas namreč ne kosimo trikrat ali štirikrat, temveč komaj dvakrat. Nekako nam ni razumljivo, da se okrog volka in medveda sučejo ogromna sredstva – to so javna, torej tudi naša sredstva. Čeprav so t. i. evropska sredstva, v to vrečo prispevamo vsi davkoplačevalci, zato bi na porabo teh sredstev morali imeti vpliv tudi kmetje. Predvsem pa bi morali biti natančno seznanjeni, v kakšen namen se ta sredstva porabljajo. Če hoče država imeti volkove in ostale zveri, potem naj nam kmetom pošteno plača za vse ukrepe, ki jih moramo izvajati zaradi prisotnosti zveri. V Švici, kolikor mi je znano, kmetje od države, ki naseljuje volkove, prejemajo po 25.000 frankov odškodnine, da preko noči zapirajo domače živali. Agencija za kmetijske trge nas strogo nadzira in komplicira okrog gerkov po planini. Po eni strani je država zelo natančna, po drugi pa popolnoma brezbrižna. Kdo pa bo še hodil čistit površine po Raduhi, če tam ne bo več ovc? Ogromno je govora okrog dobrobiti živali. Ko pa na planini po cel teden zaradi volkov poginjajo ranjeni jagenjčki, ki jih ne uspemo najti, pa ni nikomur mar.«

Anton Brezovnik nam ob tem pove: »Od 23 ovc imam sedem poklanih in dve pogrešani, sosed Srečko pa je ob pet ovc, štiri so poklane in ena pogrešana. Roman Rosc, ki ima največ ovc, je našel 27 poklanih, 10 jih še pogreša, pogreša pa tudi jagenjčke. In tako naprej … Vsak rejec ima škodo, tudi kmetiji na koroški strani Raduhe. Jaz imam svoje ovce v genski banki, kar je dobro tudi za državo, ki ohranja domače vrste, a poklanih ne bom mogel nadomeščati, ker jih nimam kje dokupiti. Odslej bom imel ovce doma, kolikor jih bom pač lahko imel, na planino pa jih ne dam več. Zadnje dni sem videl preveč pokolov, preveč mučenja živali. To ni več za naše živce – cela Raduha smrdi po mrhovini.«

Najmlajši med prisotnimi, Darko Kranjc, mu doda: »Dneve in dneve hodimo po planini, iščemo ranjene ovce, jim oskrbujemo rane, a mnoge med njimi so preveč poškodovane, v vročini se hitro v ranah zaredijo črvi in ne preživijo.«

 NAJPREJ MEDVED, NATO VOLK

Lado Poljanšek, ki prihaja z nasprotnega brega Savinje kot preostali trije sogovorniki, pa pravi: »Pri nas smo imeli težave že pred dvema letoma z volkuljo, ki se je parila s psi. Pred tem pa je bil tu še medved. Zato imamo že dve leti živali doma, pašo na planini pa smo opustili. Problem je z dovoljenji za odstrel, izdana so prepozno in za premajhen teritorij. Praktično bi moral volka ali medveda odstreliti prav za istim grmom, kjer je povzročil škodo. Volk pa se lahko v eni noči premakne za desetine kilometrov. Sem lovec in problematičnega medveda izpred osmih let sem po prejetem dovoljenju sam tudi odstrelil. Naši pašniki po planinah niso prostrane ravne livade, ki bi jih bilo moč kar ograditi, kot bi si želela stroka in, kaj vem, kdo še. Kaj je bolje? Da te pašnike še naprej vzdržujemo in da planince in pohodnike na planinah pričakajo naše ovce, ali da se izza grma prikažeta medved ali volk? Ni mi jasno, kaj je v ozadju te neodgovornosti. Je morda komu v interesu izpraznitev planin in uvedba kakšnega divjega evropskega rezervata? Za kaj takega bi se našel denar, za pravico do kmetovanja pa se precej težje. Vsiljujejo nam sobivanje z zvermi. Ni ljudem problem sobivati z medvedom in volkom, je pa to nevzdržno za naše domače živali. Vsak večer moram zapirati ovce in krave. Zgodilo se je že, da so nam krave sredi dneva pred medvedom pribežale v hlev.«

Tomaž Marolt dodaja: »Ovce so zaradi napadov zbegane in prestrašene. Včasih si na planini samo zašumel s papirnato vrečko kruha, pa so že pritekle od vsepovsod. Sedaj pa se vsega bojijo. In s planine so prišle shujšane, saj niso imele nobenega miru za pašo.«

 NIČ OBETAVNEGA ZA MLADE

Darko Kranjc: »Nihče razen nas nič ne razmišlja. Ko bomo planine enkrat opustili, bo zgodbe o domači hrani in kulturni krajini konec. Že tako ali tako je delo po teh planinah težavno in mladi raje poiščejo službo, kot da bi kmetovali. Ne, da kmetujemo zastonj – še vlagati moramo v to, da sploh kmetujemo. Marsikdo bo rekel ‘saj dobite dobro odškodnino za vsako ovco’. Jo dobiš, če ovco najdeš. A lahko iščeš po planini nekaj dni, pa ne najdeš vseh poklanih. In časa, ki ga pri tem porabiš, ti nihče ne povrne, še manj poplača. Na planini imamo pastirico, ki nadzira ovce, kolikor jih zaradi obsežnosti in razgibanosti terena sploh lahko. Zato ji na pomoč hodimo iz doline. Sam sem bil v zadnjem času sedemkrat po cel dan. Če imamo srečo, najdemo še kakšno poklano ovco ali jagnje, po celodnevni hoji pa pridemo v dolino vsi zbiti. Letni dopust letos porabljamo za iskanje kadavrov po planini. Družina Rosc da je bila več kot desetkrat.« Anton Brezovnik z žalostnim glasom dopolni: »Prav smili se mi njihov 12 let star sin. Jokal je na planini ob izgubi najljubše ovce in najdbi njenega trupla. Fant ima izjemno veselje do kmetovanja, vsi občudujemo njegovo zavzetost in voljo. A se bojimo, da ga bodo zdajšnje razmer potlačile in odvrnile od kmetovanja. Drobnica in volk ne bosta nikoli šla skupaj. Skupaj nista šla niti v pravljicah!«

 KRATENA JE PRAVICA DO KMETOVANJA

V resoluciji Naša hrana, podeželje in naravni viri, ki je podlaga za nacionalne ukrepe, je med drugim določeno: »Nujno je nemoteno izvajanje pravice do kmetovanja ob odgovornem izvajanju kmetijskih praks in kakovostnem upravljanju kmetijskih zemljišč ter njihovem ohranjanju.« A kmetom, rejcem domačih živali, pridelovalcem domače hrane, s katero se tako na vse pretege hvalijo kmetijsko ministrstvo in vsemogočni trgovci, je ta pravica zaradi neupravljanja z zvermi kratena.

Pred domačijo Stoglej: Darko Kranjc, Anton Brezovnik, Lado Poljanšek in Tomaž Marolt.