Številčnost divjadi in zveri močno otežuje kmetovanje

19 julija, 2022
0
0

Številčnost divjadi in zveri močno otežuje kmetovanje, poleg neposredne še velika posredna škoda

Na našem območju smo priča umetnemu ustvarjanju in ne ohranjanju obstoječega ekosistema. Pokrajina je stoletja ruralna, najbolj jo je zaznamovalo opuščanje kmetovanja, predvsem intenzivno se je to dogajalo po 2. svetovni vojni, ko so ljudje vir preživetja iskali v industriji. Posledica tega je, da ima danes Občina Pivka 7,8 % kmetijskih površin, okoli 45 % starega gozda in ostalo zaraščene kmetijske površine, ki jih Zavod za gozdove opredeljuje kot gozd in je rekultivacija teh površin birokratsko dolgotrajen postopek.

Gozd in z njim divjad in zveri je torej prišel do naselij. Mi smo tu že stoletja, a zdaj so vasi prepredene z električnimi ograjami, saj ljudje želijo zaščititi tisto nekaj malega povrtnin, ki jih še sadijo za samooskrbo.

Moti nas predvsem stališče kmetijske politike do marginalnih področij Slovenije, na katerih kmetijstvo vzdržuje samo z vidika ohranjanja pokrajine oziroma bivalnega prostora za človeka in divjad, proizvodnja pa je sekundarnega pomena.

Uvedene so subvencije, odškodnine, projekti z nekimi kompenzacijskimi sredstvi, namenjenimi sodelujočim kmetijam itd. Vse, samo pogojev za resno kmetovanje ne! Posledica tega je, da glavni produkt postaja subvencija, tele in jagnje pa sta zgolj stranski produkt, ki pač mora biti, če želimo prejeti subvencije.

V zadnjih letih prihaja do tega, da zemljo namesto kmetov kupujejo ljudje iz gospodarstva in javne uprave, in sicer zgolj zato, ker je zemlja davčno neobremenjena, subvencije pa lahko prejema vsak brez posebnega dokazovanja, da zemljo obdeluje. V prekršku je tako ali tako tisti pravi kmet, ki na koncu, ko se prepoved košnje v okviru vseh možnih KOPOP ukrepov izteče, ta zemljišča pokosi in pripravi skopo krmo za svoje »blago«.

Zakaj se množijo »jelenčki«?

Že nekaj let se soočamo z enormnim številom jelenjadi. Težavo vidimo predvsem v lovišču s posebnim namenom Jelen, ki ima vpliv tudi na sosednje lovske družine.

Trofejni lov je donosen posel, zato je interes, da se vzdržuje čim večjo populacijo jelenjadi.

Težave z jelenjadjo so lokalne in tako bi morale biti tudi obravnavane. Če vzamemo širše področje, se »jelenčki« seveda statistično lepo razporedijo in prenaseljenosti ni.

Neposredna škoda je ogromna, ocenjujemo, da je povprečna popašenost zelinja okoli 50 %. Na Kočevskem so do podobnih ugotovitev pred leti prišli strokovnjaki z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Ljubljana. Tu je treba upoštevati, da jelenjad pase selektivno, prebira bolj kakovostne trave in metuljnice, torej tiste rastline, ki so v ruši ključne za uspešno prirejo na pašnikih. Jelenjad ogromno škode povzroči tudi na ograjah, vsakodnevno so potrgane žice, poruvani koli …, prisoten je nenehen strah, da bo živina ušla preko poškodovane ograje in zašla na cesto, mogoče v vas, ter povzročila škodo.

Zaradi ekstenzivnega kmetovanja so pašniki običajno bolj založeni s hranili kot travniki, zato se tu začne prej prebujati vegetacija in jelenjad začne s pašo na pašnikih že konec februarja. Posledica velikega števila osebkov in stalna prisotnost na enih in istih površinah je kontaminacija površin s paraziti, tako zunanjimi kot notranjimi. Kmetje, vsaj večina, imamo reden nadzor nad okuženostjo črede in živali po potrebi tretiramo, še posebej pred začetkom paše. Teoretično bi morale biti pašne površine čiste, saj je razvojni krog parazitov po treh do šestih mesecih prekinjen, mi pa se z največjimi težavami soočamo ravno v prvih mesecih paše, torej so paraziti močno prisotni v ruši že pred začetkom paše. Obvezno bo treba vpeljati nek monitoring nad okuženostjo prostoživečih živali s paraziti, tako kot to počnemo mi pri rejnih živalih.

Ocenjevanje popašenosti ne obstaja, zato ni odškodnin

Pristojni trdijo, da moramo prijavljati škodo po jelenjadi. Kako in zakaj, če pa ocenjevanje popašenosti pri nas ne obstaja! Poznamo celo primere, ko so kmetje škodo s pomočjo stroke dokazali, a je sodišče tožbo za povrnitev odškodnine zavrnilo. Kmetje smo že tako administrativno preobremenjeni in merilo za preveliko populacijo divjadi enostavno ne more bili število vloženih odškodninskih zahtevkov!

Zakaj toliko zveri?

Zakaj na škodo samooskrbe? Zakaj na škodo varnosti otrok? NE vidim drugega razloga kot neomejena evropska sredstva, ki preko raznih projektov vzdržujejo že preveč delovnih mest.

Interesi so najverjetneje tako močni, da bodo morali kmetje prej ali slej vzeti pravico v svoje roke, če bodo želeli nadaljevati s svojim delom.

Zaščitne ograje in pastirski psi delno delujejo, a so velika dodatna delovna obremenitev, ki bo dolgoročno ljudi odvrnila od kmetovanja. Uspešno varovanje onemogoča tudi zemljiška struktura kmetijskih gospodarstev. Če bi država namenila več za komasacije ali jih celo z ukrepi izsilila, bi bilo kmetovanje bolj stroškovno racionalno, aktivne kmetije pa bi lahko hitreje združevale in večale svoje, v tem primeru predvsem pašne površine.

Čreda 80 košut je bila preko cele zime in vso pomlad prisotna na 10 hektarjev velikem pašniku. Na istem pašniku se je v maju tri tedne paslo govedo, a smo jih zaradi kontaminacije s paraziti in selektivno osiromašene paše morali že po treh tednih vhleviti in prekiniti s pašo.

Pašnik bo do naslednje pomladi prazen. Upamo, da bo nova, 180 centimetrov visoka ograja, ki smo jo namestili letos, v prihodnje zadržala jelenjad.

Timotej Kovač, Palčje